Brdavs na Dunaju – intervju z dr. Dušanom Petračem

Ljubljana, december 2014

V oktobru je Pedagoški inštitut gostil dr. Dušana Petrača, slovenskega fizika, ki je bil do upokojitve leta 2012 zaposlen na ameriški vesoljski agenciji NASA, sedaj pa kot NASA ambasador hodi po svetu in mlade navdušuje nad naravoslovjem. V okviru Pedagoškega Inštituta in v pričakovanju PISE 2015, ki bo imela še poseben poudarek na naravoslovju, je z veseljem prišel v Slovenijo in s svojimi predavanji nagovoril mlade, jim razkril nekatere skrivnosti vesolja in hkrati skozi svoje osebne izkušnje pokazal, kako poteka delo v največji vesoljski agenciji na svetu. S svojimi obiski je tako mlade motiviral za naravoslovje, jih opogumil in pokazal, da se tudi iz male vasi na Gorenjskem, da priti vse do NASE.

Tekom obiska v Sloveniji smo uspeli narediti tudi krajši intervju.

Dr. Petrač, po duši ste eksperimentalec, ste to tudi prenesli v razred, ko ste še učili na Gimnaziji Kranj?

Res je bil moj doktorat iz eksperimentalne fizike, seveda sem moral tudi veliko teorije prebrati o svoji temi. Veste, moji kolegi, ki so imeli bolj teoretične teme, so naredili doktorat veliko prej kot pa jaz, res sem imel dokaj zahtevno temo. Moj glavni mentor je bil sicer zelo potrpežljiv, bil je zelo voljan delati z menoj, bil sem njegov edini doktorski študent, tako da mi je lahko posvetil veliko časa. No, ampak ne bom razlagal kakšne popadke vse je dobival…

Drugače pa je Gimnazija Kranj že imela eno manjšo zbirko eksperimentov v tistem času, ampak profesorji, ki so mene učili je niso kaj prida uporabljali. Sam sem se potrudil, da sem pokazal vsaj tisto, kar je bilo na voljo v tem času. V eksperimentih sem zelo užival. No, saj nekaj jih je pa le bilo na voljo, sedaj ko pomislim. Ampak veste, bilo je bolj enostavno, če jih nisi kazal. Za marsikaterega profesorja so bili eksperiment le dodatno delo.

Pa se vam zdi, da eksperimenti spadajo k pouku fizike?

Absolutno! Vedno sem občudoval profesorje, ki so kazali eksperimente. Spomnim se profesorja, ki je predaval o težnosti, nakar je rekel, da moraš v zakone verjeti. Postavil se je pred veliko železno kroglo, ki je visela na žici, potem pa jo je postavil tik pred nos in jo spustil. Krogla je zanihala in ko se je krogla vračala, smo se vsi bali, da mu bo krogla nos snela, če se ne bo umaknil. Pa se ni umaknil, stal je na miru in verjel zakonom fizike, ki so mu narekovali, da se krogla ne more dvigniti više kot do višine, s katere jo je spustil. No, to je bila demonstracija, da v zakone, ki jih predavaš tudi verjameš in zaupaš. To je bil primer, ki se mi je močno vtisnil v spomin.

Po nekaj letih poučevanja na gimnaziji ste odšli v Ameriko. Kakšni so bili začetki?

Res je, dobil sem mesto asistenta na fizikalnem oddelku, kjer sem imel prosto šolnino in zraven še plačo. Imel sem dovolj sredstev, da sem lahko kmalu pripeljal v Ameriko še ženo. No, ne ravno veliko, bilo pa je dovolj sredstev, da sva lahko najela svoje stanovanje.

Veste, jaz sem prišel v Ameriko z letalom, in sicer s prvim razredom iz Kopenhagna, kasneje pa res nisem več vedno potoval s prvim razredom. Imel sem dobrega mentorja, pri katerem sem prvo leto živel in inštruiral njegove otroke. S tem sem si nekako poplačal bivanje in hrano, poleg tega sem bil še študent UCLA. V prvem letu sem lahko malo več privarčeval, ker ni bilo stroškov za bivanje, tako sva z ženo lahko najela stanovanje, ko je drugo leto prišla za mano v Ameriko.

Med predavanji ste omenili, da ste prišli kot Brdavs na Dunaj?

To je letelo na delo v JPL (Jet Propulsion Laboratory), ko smo delali prvi infrardeči satelit, ki je imel za nalogo preslikati nebesno sfero v infrardečem spektru. Tam sem se pa res počutil kot Brdavs. Na Havajih smo naredili eksperiment s suborbital raketo, kjer smo dokazali, da je možna uporaba super fluidnega helija, ampak moraš to narediti pravilno. Te izsledke smo predali NASI in kasneje je NASA odobrila nadaljevanje projekta. Celoten projekt je bil narejen v konzorciju z Ameriko in Nizozemsko, imel je mednarodni značaj, vsak je naredil nekaj. Ko so vsi deli prihajali skupaj, je vsaka skupina tudi razložila, kako bo potekalo potrjevanje, da bo ta stvar res delovala v vesolju. No, za enega izmed senzorjev sem trdil, da zamišljen potrjevalni eksperiment še ne bo dokazal, da bo senzor res delal v vesolju. Med sto tisoč zaposlenimi v NASI, sem jaz imel edini pomisleke. Počutil sem se, kot da govorim, da je cesar nag. Mnogi so bili tiho, jaz sem bil še boj naiven takrat. Američani bi bili tiho, saj so se zavedali posledic, kasneje je zaradi tega veliko direktorjev izgubilo službe. Ljudje so namreč začeli spraševati, kaj vse je še narobe. In prav so imeli, bilo je še veliko težav. No tak projekt je bila zame kot Meka, saj smo reševali še številne probleme pri tem projektu. Lahko sem prispeval svoj del pri reševanju številnih težav, ki smo jih kasneje še odkrili. No seveda brez odlične ekipe ne bi šlo.

Marsikdo si predstavlja, da so strokovnjaki sami zaprti v pisarni in tam rešujejo probleme, ampak če prav razumem je potrebno tudi sodelovanje. Ravno v prihodnjem letu bomo v raziskavi PISA 2015 tudi dodatno preiskovali zmožnosti dijakov reševanja problemov v skupinah.

Skupinsko delo je zelo pomembno. Ampak je problematično, ker lahko nekateri posamezniki vzamejo vso hvalo zase. Jaz sem imel tako specifična znanja, da mi niso mogli prevzemati zaslug, enostavno se niso dovolj spoznali na to področje.

Drugače sem imel to srečo, da sem imel priložnost delati s tehniki, ki bi si zaslužili Nobelove nagrade, če bi jih podeljevali za njihova področja. Ideje sem prispeval jaz, sodeloval pa sem s tehniki, ki so te ideje znali izvesti. Takrat smo imeli tudi veliko infrastrukturo, se pravi delavnice, ki so nam omogočale marsikaj. Ni nam bilo potrebno naročevati stvari v industriji, ampak smo lahko marsikaj naredili tudi doma v laboratorijih.

Ste imeli kdaj kakšne probleme s financiranjem, svojih projektov?

Po navadi smo imeli denar, če pa nismo dobil denarja pač nismo nadaljevali s projektom in smo delali na projektih, kjer je denar bil. Jaz sem imel po navadi srečo, da sem ga vedno dobil. Res pa nisem delal pri samo enem projektu. Če delaš samo pri enem projektu, ti lahko denarja zmanjka in si takoj na kahli, vedno sem delal na več projektih.

Niso nikoli sredi eksperiment ustavili pipice?

Ne ne, nikoli. Če so ukinili projekt, sem pa delal na drugih projektih, nekako sem imel res tako srečo, da je bilo vedno dovolj denarja. Ampak, če pa ni bilo denarja za nek projekt smo se posvetili projektu, ki je bil bolj financiran. Res se pa lahko zgodi, da uspešen projekt narediš, potem si pa kaznovan, ker ni več denarja. Včasih se finančno bolj splača, če je projekt neuspešen, da lahko nadaljuješ projekt in seveda za nadaljevanje dobiš ponovno finance.

So pa sedaj res časi malo drugačni…

No, res je. Glede varčevanja, sem ob neki priložnosti povedal enemu izmed bivših predsednikov slovenske vlade, sledečo zgodbo. “Kmet je imel konja, ki mu je dobro služil, bil je delaven konj. A se je kmet vseeno sosedu pritoževal, da ima sicer odličnega konja, a kaj, ko konj malo preveč jé. Sosedu mu je predlagal, da ga naj nauči manj jesti, in sicer naj ga malo strada. Kmet mu je res vsak dan dejal manj in manj hrane. In res, konj je manj jedel, a vseeno pridno delal. Nakar je po določenem času preminul. Kmet se je pa čudil, ravno ga je naučil, da dela brez hrane, pa je poginil.”

Če samo varčuješ, varčuješ, se sam ugonobiš. Tudi če imaš avto, lahko dolgo ne menjaš gume, a se še vseeno voziš, dokler enkrat ne končaš v jarku… Varčevanje ima svoje meje. Varčevanje do neke mere seveda ja. No ja, bolje rečeno, pametno je potrebno porabiti. Amerika ne varčuje toliko kot Evropa in zato se je tudi hitreje pobrala po krizi. Sicer ne pridigam, da ne bo narobe razumeti.

Ste imeli tudi kakšne nesreče v laboratoriju?

Ugotovil sem eno stvar, izkustva se ne da kupiti. Nekoč smo čez poletje dobili nekega arogantnega študenta s sicer odličnim življenjepisom, ki je mislil, da že vse ve. Vseeno sem mu razložil, da kadarkoli odpre kakšen ventil, mora poznati posledice. Niti ni minilo 10 minut, ko sem ga pustil samega, je že nekaj eksplodiralo. Bil je zelo zagnan in aroganten mož, karkoli smo mu razložili je trdil, da to zna. Rekel sem mu, naj ne obrne ventila, ne pritisne stikala, ničesar, če ne ve, kaj je posledica. Tako je naredil veliko škode, lahko bi bile tudi smrtne žrtve. Ni bil discipliniran, ni bil problem v izobrazi, izkušenj ni imel.

Spomnim se tudi, da smo enkrat čez vikend nekaj merili in smo na vrata prilepili napis »Laser, ne vstopaj!«. Čez vikend je prišel moj šef in je pustil grelec prižgan, pozabil ga je ugasniti. Ko sem prišel v ponedeljek v laboratorij, sem si rekel, ja kaj pa je sedaj narobe, temperatura je rasla in rasla. Kasneje me je sicer obtožil, da nisem imel dovolj preventivnih ukrepov. Takrat sem mu rekel, »Poglejte, vi ste šef, pisalo je ne vstopaj, ne dotikaj se…« No saj se nisva skregala. Ampak če ni vedel, se ni imel kaj za dotikat, saj rezultate bi lahko spremljal, ampak on je tako vplival na meritve. No, saj k sreči smo pravočasno odkrili in ni bilo hujšega le malo helija smo izgubili.

Kakšen nasvet bi dali sebi, kot mlademu Dušanu Petraču?

Nabiraj si znanje, uči se in boš že dobil neko nišo, da boš lahko prispeval. Moraš pa se angažirati. Če rabiš matematiko ali osnovne zakone fizike, a jih ne znaš, ne moreš prispevati. Všeč mi je tudi kar pravi astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams, »Študiraj, delaj in našel boš nekaj za početi«. Seveda, če se pa ne boš angažiral, potem pa je verjetnost, da boš nekaj naredil, minimalna.

To verjetno velja tudi za vse, ki bi radi nekoč delali v NASI. Kakšne kadre pa vse potrebujete v NASI?

NASA sicer res potrebuje tudi administratorje, največ pa vseeno potrebujejo ljudi, z znanjem mehanike, matematike, fizike… No, lahko pa delaš tudi kaj drugega, npr. statistiko, plane… Moj šef je strašno rad delal plane.

Potrebuje se tudi veliko programerjev. Za eno sondo je potrebno tudi do deset let programiranja, če bi ga opravljal en sam človek. Seveda zato dela na takih projektih več programerjev. Tu so še kemiki, jaz sem sodeloval s kemiki, ki so razvijali tesnila, da jih določena tekočina ni razjedla. NASA potrebuje veliko različnih znanj.

V življenju ste že doživeli veliko prelomnih dogodkov. Bi poleg pristanka na Luni, kakšnega še posebej izpostavili?

Apollo je zame še vedno neverjeten dosežek. Dejstvo, da je dvanajst ljudi hodilo po Luni in ob tem ni bilo nobenih resnih napak razen Apolla 13, pa še v tem primeru jim je uspela vrnitev nazaj na Zemljo. Glede na to, da je pri tem projektu sodelovalo več kot tristo tisoč ljudi, si zamislite, kaj vse bi lahko šlo narobe. To je bil res velik dosežek. Seveda pa je bil takrat NASIN proračun težak 5% celotnega Ameriškega proračuna, sedaj pa je le 0,5%. Če bi imeli spet tak proračun, potem bi lahko pristali na Marsu v dveh ali treh letih.

Kakšne napovedi imate za prihodnost?

S strani NASE, da bodo ponovno imeli raketo, ki bo lahko pošiljala ljudi na vesoljsko postajo in kasneje tudi na Mars, neodvisno od Rusov. Mislim, da bo kmalu prišlo do kolonizacije Lune in v bližnji prihodnosti tudi do poletov na Mars. Če seveda ne bodo odkrili kakšnih objektivnih razlogov, ki bi to preprečevali, kot recimo, da človeško telo ne more toliko časa preživeti v breztežnem prostoru. To bo najbolj spektakularen dosežek človeštva.

Bi živeli na Luni?

Seveda… No, no, hvala lepa. Ne, ne, sem kar zadovoljen na Zemlji. Sedaj pa res ne bi več šel v vesolje. Mi je življenje tukaj bolj dragoceno. No, pa saj me tudi izbrali ne bi več.

Za konec nam še zaupajte, kaj ste letos zapisali v svoj rokovnik, ki ga nosite s seboj?

Žena mi pravi, da moram lepo govoriti. Tako, da imam zapisano, da naj govorim samo pozitivne stvari o ljudeh. To je moja zaobljuba ali pa bolje rečeno, moto.

pripravil: Nejc Davidović

 

 

Komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena z *