Mladi in njihov odnos do znanja v družbi znanja

Ljubljana, april 2013

Spremembe politično-ekonomskih usmeritev, ki smo jim v Sloveniji in EU priča v zadnjih desetletjih, posegajo tudi na področje izobraževanja in pomembno določajo izobraževalni proces, tako na formalni ravni (npr. bolonjska reforma, uvedba devetletke) kot implicitno (npr. skriti kurikul šol, pomen znanja v medijskih sporočilih). Zato nas je zanimalo, kakšen odnos do znanja si izoblikujejo sodobne generacije mladih, ki se bodo s pridobljeno formalno izobrazbo kmalu soočile s konkurenčnostjo na trgu dela, kjer bodo lahko svoje znanje in stališča tudi praktično preizkusile. V raziskavi socialnih predstav dijakov in študentov o znanju smo preučevali odražanje družbenih prioritet v vrednotenju znanja na področju izobraževanja, poklicev in znanosti. V socialnih predstavah o znanju se odraža  odnos mladih do znanja preko njihovih stališč, vedenja in socialnega zaznavanja izobraževanja, poklicev in znanosti. Zanimalo nas je tudi, kako se različni izobraževalni programi ter uspeh dijakov in študentov povezujejo z zanje značilnim odnosom do znanja.

 

O raziskavi:  Odnos do znanja v družbi znanja je bila pod vodstvom dr. Alenke Gril izvedena na Pedagoškem inštitut v okviru programa Ciljnih raziskovalnih projektov od jeseni leta 2010 do 2012, in sta jo sofinancirala Agencija RS za raziskovalno dejavnosti in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Raziskavo sestavljajo tri študije, v katerih smo preučevali odnos do znanja:

  1. Socialne predstave o znanju med dijaki in študenti (dr. Alenka Gril, Sabina Autor, Mojca Rožman in dr. Maša Vidmar)
  2. Analiza trendov v odnosu do znanja na podlagi mednarodnih primerjalnih študij znanja (dr. Alenka Gril, Mojca Rožman, dr. Melita Puklek Levpušček in dr. Maja Zupančič)
  3. Analiza šolskih dokumentov in učbenikov (dr. Janez Justin, dr. Eva Klemenčič in Mitja Čepič Vogrinčič).

Študijo smo izvedli na reprezentativnih vzorcih dijakov ( N =470) in študentov ( N =832) v šolskem letu 2011/12. [1] Sodelujoči srednješolci so bili izbrani iz vseh treh vrst srednješolskih programov (poklicnih, strokovno-tehničnih in gimnazijskih) v vseh statističnih regijah Slovenije, študentje pa iz različnih smeri študijskih programov treh javnih univerz (Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Univerza na Primorskem).

Rezultati pričakovano kažejo, da si dijaki in študenti ne delijo enotne socialne predstave o znanju. Socialne predstave usmerjajo posameznikova stališča, zaznave in vedenja na vseh področjih povezanih z znanjem (izobraževanje, poklic, znanost) in so integrirane v koherenten sistem. Odnos do znanja in znanosti se strukturno razvija med adolescenco in prehodom v odraslost v smeri večje diferenciacije. Pri dijakih več dejavnikov družinskega in šolskega ozadja posredno določa odnos do znanja in znanosti kakor pri študentih. Skupni dejavniki so program izobraževanja, učni uspeh in poklicne izbire ter (glede na razlike med obema vzorcema) stopnja izobraževanja. Vse to kaže na pomembno vlogo poklicnih interesov, vsebinskega področja in kakovosti znanja/izobraževanja mladih pri oblikovanju njihovega odnosa do znanja in znanosti.

Med dijaki smo identificirali štiri različne tipe odnosa do znanja, med študenti pa tri, ki se razlikujejo glede na motivacijo za izobraževanje in usmerjenost k pridobivanju kompleksnega znanja oz. pragmatičnih znanj. Največ dijakov, 32,1 %, izraža pragmatičen odnos [2]  do znanja, 28,1 % je motiviranih za izobraževanje, 24,2 % zavrača formalne vidike izobraževanja, 15,6 % pa je nemotiviranih. Največ študentov, 44,0 % je izrazilo motiviran odnos do znanja, 36,9 % pragmatičen, 19,1 % pa radoveden odnos do znanja (ki ga označuje visoko vrednotenje znanja in nepomembnost formalnih vidikov izobraževanja).

Pragmatičen odnos do znanja je izrazilo največ dijakov iz vseh treh programov srednješolskega izobraževanja, 32,1 %, med študenti pa 36,9 %, vendar je to drugi najbolj številčen tip odnosa do znanja med študenti. Množičnost skupin s pragmatičnim odnosom do znanja kaže na to, da se je pragmatizem kot družbeno zaželena vrednostna orientacija, ki bolj ceni neposredno uporabno znanje kot temeljna znanja, že uveljavil tudi v izobraževanju.

15,6 % dijakov znanja ne ceni, 56,3 % jih ni opredeljenih do vrednosti znanja, 28,1 % dijakov pa znanje ceni. 63,10 % študentov je takih, ki pozitivno vrednotijo znanje, 36,9 % pa se do njegove vrednosti ne opredeljuje (pragmatiki). Relativno veliki deleži dijakov in študentov z negativnim ali indiferentnim odnosom do znanja morda nakazujejo, da med dijake in študente implicitno že prehaja splošna družbena klima, v kateri je znanje razvrednoteno oziroma nepomembno in necenjeno vsej deklarativnosti družbe znanja navkljub. Ob tem pa znanje postaja vedno manj merilo uspeha v življenju.

Vrednotenje znanja je med dijaki povezano tudi z učno uspešnostjo: negativno vrednotenje znanja je povezano z nižjim učnim uspehom. Dijaki z najvišjim učnim uspehomznanje bodisi cenijo bodisi se do vrednosti znanja ne opredeljujejo. Med slednjimi je večina gimnazijcev, medtem ko večina dijakov poklicnih in strokovnih srednjih šol visoko ceni znanje. Razlike v vrednosti znanja med učno najuspešnejšimi dijaki se kažejo v poklicnih izbirah: poklicna neopredeljenost in odlaganje odločitve v študijski čas na fakulteti je pogostejša med dijaki, za katere znanje nima vrednosti. Sklepamo lahko, da opredeljenost poklicne izbire in bližina zaključka šolanja vplivata na bolj pozitiven, motiviran odnos do znanja. Študentov, ki visoko pozitivno vrednotijo znanje, je več (dve tretjini) kot dijakov (tretjina). Tudi ta rezultat kaže, da se vrednost znanja proti koncu izobraževanja povečuje, hkrati pa nanj verjetno vpliva tudi osip med srednjo šolo in univerzo tistih, ki so manj motivirani za pridobivanje znanja.

Pri dijakih smo identificirali štiri različne tipe odnosa do znanosti in enako pri študentih. Razlikujejo se glede na zaznavanje družbene vrednosti znanosti in naklonjenost uporabni znanosti na področjih naravoslovja in tehnologije. 42,1 % dijakov prepoznava znanost kot družbeno koristno, 27,5 % jih izraža prepričanje, da znanost v družbi ni cenjena, 20,0 % jih je naklonjenih razvoju tehnologije in medicine zaradi njune uporabnosti, 10,4 % pa meni, da znanost ni pomembna. 43,5 % študentov je prepričanih, da ima znanost svoje mesto v družbi, 19,7 % jih meni, da znanost ni pomembna, 19,3 % je pomemben le razvoj tehnologije in medicine, najmanjši delež študentov (17,5 %) pa izraža prepričanje, da je znanost družbeno koristna.

Visoko družbeno vrednost znanosti izraža 42,1 % dijakov in 17,5 % študentov. Neopredeljenih do družbene vrednosti znanosti je 27,5 % dijakov in 43,5 % študentov. Negativno pa znanost vrednotijo tisti dijaki in študenti, ki so naklonjeni le uporabni znanosti, ter tisti, ki jim je nasploh nepomembna, takih je 30,4 % dijakov in 39 % študentov. Negativno vrednotenje znanosti med dijaki je bolj značilno za fante, dijake poklicnih in deloma tudi strokovno-tehničnih šol ter tiste, ki si izbirajo bolj praktično naravnane poklice. Pozitivno vrednost temeljni znanosti pripisujejo predvsem študentje humanistike in družboslovja in tisti z najvišjim študijskim uspehom. Negativno jo vrednotijo študenti ne glede na študijski uspeh in smer študija.

Naklonjenost uporabni znanosti, predvsem na področju tehnologije in medicine, je izrazilo 19,3 % študentov (predvsem študenti naravoslovja in tehnike) in približno enak delež dijakov (20,0 %). Uporabno vrednost znanosti pa eksplicitno zavrača 19,7 % študentov in 10,4 % dijakov, ki menijo, da znanost ni pomembna. Do uporabne vrednosti znanosti je neopredeljenih več kot polovica študentov (61,0 %) in dijakov (69,6 %). To so predvsem tisti, ki visoko cenijo znanost, in se med seboj ne razlikujejo po programu izobraževanja/smeri študija.

Več kot polovica dijakov in več kot štiri petine študentov znanosti ne ceni ali je do nje neopredeljenih, štiri petine dijakov in študentov pa ni naklonjena ali ima do uporabne vrednosti znanosti neopredeljen odnos. Ta množičnost dijakov in študentov z neopredeljenim stališčem do znanosti morebiti nakazuje na nezadostno poudarjen širši družbeni pomen znanosti in njenih učinkov v kurikulih tako srednjih šol, kakor tudi na univerzi. Pri študentih bi ta rezultat nemara lahko razumeli tudi kot odraz kurikularnih sprememb v visokem šolstvu v okviru bolonjske reforme.

dr. Alenka Gril, vodja CRP projekta, in Sabina Autor, sodelavka na projektu


[1] Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili vsem srednjim šolam, ki so se prijazno odzvale našemu povabilu k sodelovanju v raziskavi, še zlasti šolskim koordinatoricam in koordinatojem za pomoč pri izvedbi. Dijakom in dijakinjam ter študentom in študentkam se zahvaljujemo za čas, ki so si ga vzeli za izpolnjevanje vprašalnika. Ne nazadnje pa tudi Vesni Mlinarič, Nini Leskovec, Evi Dobrin, Zarji Rebernik, Eriki Benčec in Katji Levovnik, ki so v okviru študijske prakse sodelovale pri pripravi vprašalnika in izvedbi raziskave na terenu.

[2] Poimenovanja različnih tipov odnosa do znanja, ki se pojavljajo na tem mestu in v nadaljevanju, so izbrana arbitrarno, na osnovi najbolj značilnih stališč do znanja respondentov.

Komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena z *