Dispozitivi utelešenja v sodobnem slovenskem gledališču: Performativni obrat in performativne pisave

Ljubljana, oktober 2014

V doktorski disertaciji Dispozitivi utelešenja v sodobnem slovenskem gledališču se podrobneje ukvarjam s prepletom praks uprizarjanja, pri katerih je v dvajsetem stoletju opazen izrazit fokus na igralčevem in gledalčevem telesu (in na njuni medsebojni interakciji) ter na praksi dramskega pisanja oz. pisanja gledaliških besedil. Zaradi preglednosti sem se usmerila v analizo pojavov v slovenskem prostoru (četudi so slednji nujno mednarodno kontekstualizirani).

Tehnični termin performativni obrat, ki ga je v študije performativnih umetnosti uvedla nemška semiotičarka Erika Fischer-Lichte v drugi polovici dvajsetega stoletja, obsega prakse uprizarjanja, kot so performans, hepening, body-art. Ameriški gledališki teoretik in praktik Richard Schnechner kot krovni termin omenjenih praks uvede izraz izvajalske študije.

V okviru post-semiotičnih teorij gledališkega teksta se vzporedno teoretski zasnovi in opažanju performativnega obrata prične vedno več razpravljati o prehodu iz dramske pisave v t.i. ne-več-dramski tekst ali gledališko besedilo. Povezave med prehodom iz paradigme tekstocentrizma v paradigmo scenocentrizma v praksah uprizarjanja in med prehodom iz dramskih enotnosti v fragmentarnost in žanrsko hibridnost so v Sloveniji opazne tako preko pojavov v razvoju performativnih praks, kot v razvoju dramske pisave.

Specifično in izrazito prisotnost zavestnega kršenja načel in pravil dramske forme in nadomeščanje slednjih z eksperimentalno formo poimenujem dispozitivi utelešenja. Pri slovenskih dramatikih jih prepoznamo v razvoju njihovih dramskih opusov, v doktorski disertaciji pa obravnavam tri ustvarjalce, ki so svoja dela tudi teoretsko utemeljevali ali jim pripisovali lastno teorijo performativnih pisav; Rudija Šeliga, Petra Božiča in Kristijana Mucka.

V dramskih opusih Rudija Šelige in Kristijana Mucka se oblikujejo dispozitivi, ki jih, izhajajoč predvsem iz literarno teoretskega dela Tarasa Kermaunerja, poimenujem reistični, magično realistični, deskriptivno realistični, absurdistično karnistični, slušni, performativni in psihološko realistični dispozitiv utelešenja.

Dispozitivi so vezani na premene znotraj paradigem predstavljanja (od reprezentacije do prisotnosti; od mimetičnosti do uprizarjanja subjekta), zaradi česar se v delu disertacije posvečam tudi nekaterim točkam teorije mimezisa in performativnosti, ki se mi zdijo ključne za obravnavo telesa v relaciji do razvoja praks uprizarjanja na eni strani in  v razmerju do svojevrstne evolucije dramske pisave na drugi strani (Erika Fischer Lichte, Hans Thies Lehmann, Josette Fèral, Emil Hrvatin, Tomaž Toporišič, Gerda Poschmann).

Uvedba termina dispozitiv v disertacijo se hvaležno navezuje na delo francoskega filozofa Jacquesa Rancièra. Etični, reprezentacijski in estetski režim v umetnosti namreč ustrezajo režimom vidnosti in prepoznavanja nečesa kot umetniškega dela. Gledališki teksti so nujno performativni in samonanašalni.

Terminološka opredelitev dispozitiva in utelešenja v disertaciji služi predvsem podrobnejši razčlenitvi in razumevanju premene paradigem utelešenja (iz stare v novo kulturološko in teatrološko paradigmo utelešenja; E. Fischer Lichte) in funkcije dispozitiva v razmerju do družbe in procesov (de)subjektivacije.

Avtorje, čigar opuse obravnavam v disertaciji, druži teoretska misel o gledališču. Do vprašanj o gledališču pristopajo preko razčlenjevanja sorodnih vprašanj: o identifikaciji, katarzi, telesu v gledališču, o odpiranju prostora za telesno navzočnost v pisavi (pri Šeligu je to magizem, pri Mucku igra), o političnosti v umetnosti, o predstavljanju. Pojem performativne pisave prepoznavam kot ključen za razumevanje oblikovanja dispozitivov utelešenja v slovenskem sodobnem gledališču. Modalnosti telesa in z njimi (re)prezentacije materialnega, čutnosti, erotizma, vstopajo v prostor dramske pisave na različne načine in jo od znotraj transformirajo.

Pojem vzgoje pogleda se skozi razumevanje dispozitivov utelešenja v slovenskem gledališču izkaže kot spremljevalec transformacije dispozitivov utelešenja znotraj preobrazbe dramske pisave v performativno.

Ideja o emancipaciji, kakor jo je v več delih oblikoval francoski filozof Jacques Ranciere (The politics of aesthetics; Aesthetics and its discontent; Nevedni učitelj: Pet lekcij o intelektualni emancipaciji; Emancipirani gledalec) se povezuje, poleg omenjenega, zlasti z Muckovo teoretsko mislijo in praktičnim udejanjanjem pedagogike osvobajanja.

Anja Bajda

Komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena z *