Nacionalna evalvacijska študija: Profesionalni razvoj strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju

Ljubljana, junij 2014

V letih 2010 – 2013 je bila izvedena nacionalna evalvacijska študija z naslovom Profesionalni razvoj strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Cilji študije so bili osredotočeni na pridobivanje podatkov ter analizo teh podatkov na podlagi anketnih vprašalnikov glede profesionalnega razvoja strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju. V študiji je sodelovalo 1822 učiteljev, ki poučujejo v različnih programih poklicnega, strokovnega in tehniškega izobraževanja ter 1701 dijakov iz teh programov. Učitelji menijo, da je njihov profesionalni razvoj primeren in da njihovo poučevanje upošteva zakonitosti t.i. procesnega pristopa, mnenje dijakov pa se v veliki meri razlikuje.

Evalvacijska študija prinaša celovit pogled na profesionalni razvoj strokovnih delavcev na področju poklicnega, strokovnega in tehniškega izobraževanja. Temeljni namen empirične evalvacijske študije je bil pridobiti podatke, na osnovi katerih bi bilo mogoče oblikovati smernice za profesionalni razvoj zaposlenih v tem segmentu.

Rezultati so pokazali, da se je v zadnjih dveh letih  97 % učiteljev v poklicnem in strokovnem izobraževanju udeležilo dodatnega strokovnega spopolnjevanja, prav tako pa je bilo ob analizi drugih raziskav ugotovljeno, da učitelji v poklicnem in strokovnem izobraževanju glede na obseg in intenzivnost od drugih strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ne izstopajo.  Rezultati raziskave kažejo, da se učitelji pogosto udeležujejo tako formalnih kot neformalnih oblik spopolnjevanja (kar 86,6 % jih npr. navaja, da so se udeležili tečajev oz. delavnic), ki jim pripisujejo tudi velik vpliv na prihodnje delo, velik vpliv na delo vnaprej pa pripisujejo tudi nekaterim oblikam, ki se jih ne udeležujejo zelo pogosto (npr. raziskovanje neke teme) in bi od učiteljev zahtevale veliko samoiniciativnosti.

Analiza vsebin, ki jih učitelji poklicnega in strokovnega izobraževanja navajajo kot najpogostejše, kaže, da se največ učiteljev, vključenih v raziskavo, vsaj vsako leto strokovno spopolnjuje na pedagoškem ter didaktičnem področju (69,5 %) ter na področju poučevanja s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije (68,5 %). Najmanj (oz. redkeje kot vsako leto) pa se udeleženci spopolnjujejo na področjih poučevanja v večkulturnih okoljih (89,7 %), na področju vodenja in upravljanja v šoli (86,8 %).

Področja, na katerih izražajo učitelji poklicnega in strokovnega izobraževanja največ potreb po dodatnem spopolnjevanju so področja: vsebine in novosti svojega predmetnega področja, obravnava disciplinskih in vedenjskih težav in veščine za poučevanje s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije, najmanj pa izražajo potrebe po pridobivanju dodatnih kompetenc na področjih vodenje in upravljanje v šoli, poučevanje v večkulturnih okoljih in povezovanje z delodajalci. To do določene mere nakazuje, da se ponudba dobro prilega povpraševanju.

Kot najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na razvoj različnih kompetenc, pomembnih za poučevanje, so učitelji izpostavili prakso, lastne izkušnje.

Pomemben dejavnik, ki vpliva vsaj na  zaznavanje, kolikšen vpliv ima dodatno strokovno spopolnjevanje na profesionalni razvoj, je trajanje zaposlitve v vzgoji in izobraževanju. Pokaže se, da učitelji, ki so dlje časa zaposleni v vzgoji in izobraževanju zaznavajo manjši vpliv posameznih dejavnosti na njihov strokovni razvoj kot učitelji, ki so zaposleni manj časa. Še poseben poudarek bi torej bilo smiselno dajati na spodbujanje čim pogostejšega udeleževanja različnih dejavnostih za učitelje, ki so v vzgoji in izobraževanju zaposleni manj časa, za učitelje, ki so zaposleni več časa, pa je torej smiselno usmerjati spodbude predvsem na tiste dejavnosti, ki imajo največji vpliv in zahtevajo natančno poznavanje ozadij vseh procesov v vzgoji in izobraževanju (npr. samostojno raziskovanje,…).

Ena od pomembnejših ugotovitev študije tudi kaže, da učitelji dosledno navajajo procesno naravnanost svojih pojmovanj o učenju in delu dijakov, kakor tudi o lastnem učenju ter o svoji praksi poučevanja. Pri tem je zanimivo, da so učitelji, ki so se pogosteje udeleževali spopolnjevanja, pri pouku zaznali večjo prisotnost procesnih značilnosti poučevanja ter hkrati manj pogosto izražali značilnosti tradicionalnega pogleda na poučevanje od tistih učiteljev, ki so se redkeje spopolnejvali. Glede na slednji rezultat bi torej lahko opozorili na pozitivne učinke stalnega strokovnega spopolnjevnja, ki učiteljem dvigujejo stopnjo refleksije za lastna ravnanja. Na drugi strani pa dijaki statistično značilno (p < 0,01) menijo, da so učne prakse, ki jih uporabljajo učitelji, bolj tradicionalno naravnane, medtem ko učitelji svoje učne prakse vidijo kot pomembneje procesno naravnane.

Ob upoštevanju vseh analiziranih vidikov, je pomembno izpostaviti naslednje točke:

  1. Pomembno je, da je učitelj sam usmerjevalec svojega lastnega razvoja in je kritični profesionalec, kar pomeni, da se zaveda pomena kritičnega razmisleka o svojem delu in ga tudi udejanja
  2. Ker učiteljev poklicni razvoj pomeni povezovanje pojmovanj in ravnanj je potrebno nadaljnje poglobljeno raziskovanje učiteljevih pojmovanj in procesov njihovega spreminjanja.
  3. Pomen ustrezne profesionalne usposobljenosti se kaže tudi skozi skladnost razumevanja značilnosti poučevanja med učitelji ter učenci oz. dijaki
  4. Spodbujanje vseživljenjskega profesionalnega razvoja

Če povzamemo ugotovitve, lahko zaključimo, da je potrebno v prihodnosti več sistematične skrbi nameniti krepitvi profesionalnega razvoja učiteljev na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja, tako na ravni stalnega strokovnega spopolnjevanja kakor tudi na ravni dodiplomskega izobraževanja ter to povezati s fleksibilnostjo možnosti za izobraževanje na področjih, ki so učiteljem v pomoč. Le kakovosten profesionalni razvoj skozi vsa obdobja poučevanja ter za vse strokovne delavce lahko zagotovi kakovostnejši pouk v poklicnem in strokovnem izobraževanju in tako tudi bolj kakovostno znanje ter večje zanimanje za te oblike vzgoje in izobraževanja.

doc. dr. Tina Vršnik Perše, vodja raziskave

Ostali sodelavci:

  • doc. dr. Ana Kozina,
  • dr. Polona Kelava,
  • dr. Tina Rutar Leban
  • izr. prof. dr. Marija Javornik Krečič

Vir:

VRŠNIK PERŠE, T., KELAVA, P., KOZINA, A., RUTAR LEBAN, T., JAVORNIK KREČIČ, M. (2012). Profesionalni razvoj strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju : evalvacijska študija – poročilo. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena z *