Rezultati raziskav TIMSS 2015

Ljubljana, december 2016

Rezultati raziskav TIMSS 2015 kažejo, da matematično in naravoslovno izobraževanje v Sloveniji dosega odlično znanje med učenci v osnovni šoli in dijaki gimnazij. Slovenija je dosegla nadpovprečne in zelo visoke rezultate iz znanja matematike in naravoslovnih predmetov v osnovni šoli, ter matematike in fizike v gimnaziji. Osmošolci so se z znanjem naravoslovja uvrstili med najboljše daljnoazijske države. Gimnazijci so dosegli najvišji rezultat iz maturitetne fizike ter bodoči maturanti višje ravni mature iz matematike najvišji rezultat iz matematike med populacijami vrstnikov iz drugih držav.

Pedagoški inštitut je 29. 11. 2016 predstavil rezultate dveh vzporednih mednarodnih merjenj znanja matematike in naravoslovnih predmetov, TIMSS 2015, ter znanja preduniverzitetne matematike in fizike, TIMSS Advanced 2015. V raziskavah smo izmerili znanje med četrtošolci in osmošolci v osnovni šoli. Znanje matematike smo izmerili med bodočimi maturanti splošnih gimnazij in znanje fizike med dijaki, prijavljenimi na maturo iz fizike. Med učenci, njihovimi učitelji, ravnatelji in starši četrtšolcev smo zbrali podatke o dejavnikih poučevanja in učenja, podpori doma, predšolskem znanju, pogojih za poučevanje, stališčih do znanja ter študijskih in poklicnih namenih. Raziskavi sta kot šesta ponovitev TIMSS in tretja ponovitev TIMSS Advanced dopolnili 20 let merjenja trendov znanja v državah, ki so sodelovale v TIMSS od leta 1995 dalje.

Leta 2015 je v raziskavi sodelovalo 57 držav in 7 posameznih izobraževalnih sistemov v nekaterih delih držav, kot so province ali regije. Skupaj je sodelovalo v TIMSS 2015: 312 000 učencev, 250 000 staršev, 20 000 učiteljev in 10 000 šol v raziskavi med četrtošolci in 270000 učencev, 31 000 učiteljev in 8 000 šol v raziskavi med osmošolci. V TIMSS Advanced 2015 pa je sodelovalo okoli 56 000 dijakov (32 000 v merjenju znanja matematike in 24 000 v merjenju znanja fizike) ter okoli 5 000 učiteljev in 3 000 šol. V Sloveniji je v TIMSS sodelovalo 4 800 četrtošolcev, 257 učiteljev razrednega pouka, 4 600 osmošolcev in 148 ravnateljev osnovnih šol. Vprašalnik za starše je izpolnilo 70 % staršev vključenih četrtošolcev. Učitelji matematike so izpolnili 471 vprašalnikov o pouku matematike v posameznih razredih, učitelji naravoslovnih predmetov pa so izpolnili 859 vprašalnikov o pouku fizike, biologije, kemije in geografije za vključene osmošolce. V TIMSS Advanced je pri nas sodelovalo 70 splošnih gimnazij, več kot 4000 dijakov 4. letnika v preizkusu matematike in 1600 dijakov, prijavljenih na maturo iz fizike v preizkusu iz fizike, 157 učiteljev matematike, 69 učiteljev fizike ter 70 ravnateljev.

Slovenski dijaki so v fiziki dosegli najvišji rezultat med 9 državami, pred Rusko federacijo, Norveško, Portugalsko, Švedsko, ZDA, Libanonom, Italijo in Francijo. Vsi slovenski dijaki programa splošne gimnazije skupaj so iz matematike dosegli rezultat, ki je enak rezultatu v matematiki specializiranih populacij dijakov Francije in Norveške in višji od rezultata Italije in Švedske. Podskupina dijakov, ki so bili prijavljeni na maturo iz matematike na višji ravni, pa je dosegla najvišji rezultat po točkah, ki je statistično enak dosežku dijakov najintenzivnejšega programa matematike v Ruski Federaciji, in višji od dosežkov vseh drugih dijakov v Libanonu, naprednega programa v Ruski federaciji, dijakov intenzivnih programov (International Baccalaureate in Advanced Placement) v ZDA in na Portugalskem. Pomembno je, da je delež obeh slovenskih najuspešnejših skupin v celotni slovenski populaciji precej velik, 8,2% in 7,6%, večji kot je delež nekaterih sodelujočih populacij, ki so dosegle nižje dosežke. Vseh slovenskih maturantov skupaj je v populaciji mladih pri nas 34,4 %, kar je daleč največji delež dijakov, ki so v najzahtevnejšem programu preduniverzitetne matematike med vsemi državami.

V osnovni šoli so slovenski osmošolci dosegli v naravoslovju 5. najvišji dosežek (od 39), ki je nižji le od dosežka Singapurja, Japonske in Tajvana in enak dosežku Južne Koreje, Hong Konga in Ruske federacije. V matematiki so dosegli 12. mesto z rezultatom, ki je nižji le do 9 držav in enak dosežkom ZDA, Anglije, Madžarske, Litve in Izraela ter norveškim devetošolcem. V obeh področjih so se rezultati uvrstili v prvo tretjino držav in dosegli dolgoročni cilj našega izobraževanja. Četrtošolci se odlikujejo po zelo velikem napredku od leta 2011, dosegli pa so 11. mesto (od 49) v naravoslovju in 25. mesto, sredino lestvice, v matematiki. Na dosežke so zelo verjetno ugodno vplivali prenovljeni učni načrti, ki so največja sprememba v matematičnem in naravoslovnem izobraževanju od prejšnje raziskave v letu 2011.

Vsi dosežki so zrasli od leta 2011. Trendi kažejo v osnovni šoli stalno naraščanje znanja brez vmesnih padcev ter v gimnaziji manjši padec v 2015 v fiziki le med dekleti. Po spolih ni razlik, razen v naravoslovju v 4. razredu in v vseh meritvah v gimnaziji, kjer so uspešnejši fantje. Znanje je v osnovni šoli naraslo v vseh vsebinah in kognitivnih ravneh, tudi v sklepanju, izboljšali so se tako manj, kot bolj uspešni učenci. Slovenija je ena redkih držav, ki od 1995 beleži tudi povečanje vseh deležev učencev, ki so dosegli osnovno, srednje, visoko in najvišje znanje. 

Ob odličnem znanju je raziskava pokazala nizka stališča do znanja in učenja med vsemi udeleženci ter še naprej padajoče trende. Učenci in tudi dijaki se matematike in naravoslovja še manj radi učijo in so manj samozavestni kot 2011 ter ocenjujejo poučevanje manj zavzeto kot vrstniki drugje; ravnatelji in učitelji presojajo šole kot manj skrbne za akademsko uspešnost učencev kot v drugih državah, starši nizko cenijo učenje matematike in naravoslovja in skupaj z ravnatelji prepoznavajo manj zgodnjega znanja učencev ob vstopu v šolo kot v večini drugih držav, dijaki in učenci pa čutijo manjšo pripadnost šoli in manj cenijo znanje kot vrstniki v drugih državah. Stališča so večinoma povezana z dosežki, opozarjamo pa, da vzročne povezanosti te vrste raziskav ne morejo določiti. Drugi dejavniki šol so v okviru mednarodnih povprečij: zadovoljstvo učiteljev z delom, njihovo občutenje ovir pri pouku, nasilje v šolah. Čeprav povprečni, pa ti problemi niso zanemarljivi. Šole so dobro opremljene.

Raziskava med maturanti odkriva tudi študijske in zaposlitvene namene dijakov, usmerjenih v študije področja STEM (Science, Technology, Enginering and Mathematics). Slovenski dijaki imajo večinoma namen doseči drugo stopnjo izobrazbe ali še doktorat, ter izbrati študij tehnike in tehnologije ter biomedicinske študije (maturanti iz fizike); biomedicinske študije, matematiko, fiziko, tehniko, IKT in kemijo (maturanti višje ravni mature iz matematike). Maturanti osnovne ravni mature iz matematike se pogosteje odločajo za druge, ne STEM študije in poklice, kot so finančni, vendar tudi za tehniko, IKT, biomedicinsko področje, varstvo okolja in izobraževanje.

Z rezultati je naša država postala drugim zgled za izobraževalni sistem, ki dosega visoko matematično in naravoslovno znanje, vendar tudi izstopa po nizkih stališčih, ki so že povezani z dosežki. Pričakujemo nadaljne analize zbranih podatkov in razvoj nacionalnih strategij za izboljšanje odnosa do učenja in poučevanja. 

Več informacij o rezultatih najdete na tej spletni povezavi: http://timsspei.splet.arnes.si/?page_id=678

Barbara Japelj Pavešić, nacionalna koordinatorka raziskave

Rezultati mednarodne raziskave PISA 2015

Ljubljana, december 2016

Najnovejši podatki raziskave PISA iz leta 2015 kažejo stabilnost naravoslovnih in porast matematičnih in bralnih dosežkov slovenskih učenk in učencev. Na vseh treh področjih pismenosti Slovenija dosega rezultate nad povprečjem OECD. Ob tem pa učenke in učenci manj kot pred devetimi leti v raziskavi PISA 2006, ko je bilo naravoslovje tudi glavno področje preverjanja, poročajo o tem, da jim je ukvarjanje z naravoslovjem v užitek.

Program mednarodne primerjave dosežkov učenk in učencev PISA (Programme for International Student Assessment) je dolgoročen projekt primerjanja znanja in spretnosti učenk in učencev v državah članicah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) in državah partnericah. Raziskava je bila v mednarodnem prostoru prvič izvedena leta 2000 in od takrat države na tri leta ugotavljajo ravni bralne, matematične in naravoslovne pismenosti učenk in učencev v starosti 15 let. Slovenija je v program vstopila leta 2006. V vsakem ciklu raziskave je enemu področju namenjen večji obseg nalog in vprašanj; v raziskavi PISA 2015 je to bila naravoslovna pismenost.

Leta 2015 je v raziskavi sodelovalo okoli 540 000 učenk in učencev iz 72 držav, kar predstavlja reprezentativno skupino za okoli 29 milijonov 15-letnikov. V Sloveniji je v raziskavi sodelovalo 6406 dijakinj in dijakov (praviloma 1. letnikov srednjih šol) ter učenk in učencev. V raziskavi praviloma sodelujejo vse slovenske srednje šole ločeno po izobraževalnih programih in leta 2015 je tako sodelovalo 300 srednješolskih izobraževalnih programov, ob tem pa še 31 osnovnih šol in dve ustanovi za izobraževanje odraslih. To je bil prvi cikel iz programa PISA, v katerem je bilo zbiranje podatkov v celoti, vključno s preverjanjem znanja, izvedeno na računalnikih. Skupaj s šolami raziskavo v Sloveniji izvaja Pedagoški inštitut.

DOSEŽKI PRI NARAVOSLOVNI PISMENOSTI

Slovenski učenci in učenke so na preizkusu naravoslovne pismenosti PISA 2015 v povprečju dosegli 513 točk, kar je več kot je povprečje OECD (493 točk). Slovenski dosežek je za 1 točko nižji od dosežka leta 2012, kar pa ni statistično pomembna razlika. Najvišje rezultate so leta 2015 dosegli učenke in učenci v Singapurju (556 točk). Povprečni dosežki učenk in učencev Kitajske (4 provinc), Južne Koreje, Nove Zelandije, Avstralije, Velike Britanije, Nemčije in Češke se pomembno ne razlikujejo od slovenskih dosežkov. Od evropskih držav so pomembno višji dosežki od slovenskih le v Estoniji (534 točk) in na Finskem (531 točk).

Dosežki slovenskih učenk in učencev pri naravoslovni pismenosti so v vseh ciklih raziskave PISA stabilni in nad povprečjem OECD. Zadnji podatki iz leta 2015 kažejo, da v Sloveniji 85 % učenk in učencev dosega temeljne naravoslovne kompetence (2. raven na mednarodni lestvici), brez katerih bi bilo nadaljevanje izobraževanja in uspešno delovanje v vsakdanjem življenju zelo oteženo. Za OECD je ta odstotek 79 %. Najvišje naravoslovne kompetence (5. oz. 6. raven) v Sloveniji dosega 11 % učenk in učencev, v državah OECD pa v povprečju 8 %. Odstotki učenk in učencev z nizkimi dosežki (pod 2. ravnjo) v Sloveniji ostajajo med leti stabilni, odstotek učenk in učencev z najvišjimi dosežki pa se je sicer od leta 2006 znižal za 2 odstotni točki (z 12,9 % leta 2006 na 10,6 % leta 2015), vendar pa v zadnjih ciklih raziskave ostaja stabilen.

V Sloveniji, podobno kot v večini drugih držav, so učenke in učenci uspešnejši v kompetencah znanstvenega razlaganja pojavov (dosežek v Sloveniji je 516 točk) ter evalviranja in načrtovanja naravoslovno-znanstvenih raziskav (515 točk) v primerjavi s kompetenco znanstvenega interpretiranja podatkov in dokazov (506 točk). Gledano po vrstah znanja so dosežki višji pri nalogah, ki zahtevajo vsebinsko znanje (520 točk), v primerjavi z nalogami, ki zahtevajo procesno ali epistemološko znanje (506 točk).

Pri naravoslovju v raziskavi PISA 2015 so bile v Sloveniji učenke (516 točk) uspešnejše od učencev (510 točk), v povprečju v OECD pa so od učenk (491 točk) uspešnejši učenci (495 točk).

DOSEŽKI PRI MATEMATIČNI PISMENOSTI

Slovenski učenci in učenke so pri matematični pismenosti PISA 2015 v povprečju dosegli 510 točk, kar je pomembno višji dosežek kot leta 2012 (ko je bil 501 točka). Dosežek je tudi v tem ciklu pomembno višji od povprečja OECD (490 točk). Tudi pri matematiki so najvišje rezultate dosegli učenci in učenke v Singapurju (564 točk). Od slovenskih se pomembno ne razlikujejo dosežki učenk in učencev na Nizozemskem, Danskem, Finskem, v Belgiji in Nemčiji. Med evropskimi državami imajo višje dosežke od slovenskih učenke in učenci v Švici (521 točk) in Estoniji (520 točk).

V Sloveniji temeljno raven matematične pismenosti (2. raven) v raziskavi PISA 2015 dosega 84 % učenk in učencev, najvišje ravni (5. oz. 6. raven) pa jih dosega 13 %. Medtem ko je odstotek učenk in učencev z najvišjimi dosežki ostal stabilen glede na leto 2012, se je odstotek učenk in učencev z nizkimi dosežki (pod 2. ravnjo) v tem obdobju pomembno znižal (za 4 odstotne točke, z 20 % na 16 %). V povprečju v državah OECD je odstotek učenk in učencev, ki izkazujejo temeljne matematične kompetence, 77 %, kar je enako kot leta 2012. Najvišje ravni pa v OECD dosega 11 % učenk in učencev, kar je za 2 odstotni točki manj kot leta 2012.

V OECD so v matematični pismenosti uspešnejši učenci (učenke so dosegle 484 točk in učenci 494 točk), v Sloveniji pa med dosežkom učenk (508 točk) in dosežkom učencev (512 točk) ni statistično pomembne razlike.

DOSEŽKI PRI BRALNI PISMENOSTI

Bralna pismenost se je v raziskavah PISA 2009 in PISA 2012 pokazala kot šibkejše področje znanja in spretnosti slovenskih učenk in učencev, saj so bili njihovi dosežki pod povprečjem OECD. Zbiranje podatkov leta 2015 je pokazalo, da so se ti dosežki zelo izboljšali. Leta 2015 je povprečni dosežek slovenskih učenk in učencev pri bralni pismenosti 505 točk, kar je za 24 točk višji dosežek kot leta 2012 (ko je bil 481 točk). Dosežek je tudi nad povprečjem OECD (493 točk), od slovenskega pa se pomembno ne razlikujejo dosežki na Novi Zelandiji, v Nemčiji, Macau, na Poljskem, Nizozemskem, v Avstraliji, na Švedskem in Danskem. Evropske države, ki imajo pri branju višje dosežke od Slovenije so Finska (526 točk), Irska (521 točk), Estonija (519 točk) in Norveška (513 točk). Najvišje rezultate pa so tudi pri bralni pismenosti dosegli učenke in učenci v Singapurju (535 točk).

Zvišanje povprečnega dosežka je odraz zvišanja dosežkov slovenskih učenk in učencev na vseh ravneh mednarodne lestvice bralne pismenosti. V Sloveniji 85 % učencev dosega temeljne bralne kompetence (2. raven), kar je za 6 odstotnih točk več kot leta 2012. Najvišje bralne kompetence (5. oz. 6. raven) dosega 9 % slovenskih učenk in učencev, kar od leta 2012 predstavlja zvišanje za 4 odstotne točke. Slovenija je edina od sodelujočih držav, kjer so se med letoma 2012 in 2015 tako zvišali deleži učenk in učencev z najvišjimi dosežki kot znižali deleži tistih z nizkimi dosežki. V državah OECD temeljne kompetence dosega 8o % učenk in učencev, najvišje ravni pa jih dosega 8 %.

Kot v predhodnih ciklih so v vseh sodelujočih državah v bralni pismenosti uspešnejše učenke. Slovenske učenke so v povprečju dosegle 528 točk (v OECD 506 točk) in učenci 484 točk (v OECD 479 točk). Razlika med spoloma v Sloveniji (43 točk) je še vedno med največjimi v OECD (kjer je razlika 27 točk) in je podobna kot na Finskem (47 točk). Vendar pa je zvišanje povprečnih dosežkov predvsem odraz znižanja deleža učencev z nizkimi dosežki (ki se je z 31 % znižal na 21 %, torej za 10 odstotnih točk), in zvišanja deleža tako učencev kot učenk z najvišjimi dosežki (učencev z 2,3 % na 5,8 % in učenk z 8,0 % na 12,3 %).

UŽIVANJE PRI UKVARJANJU Z NARAVOSLOVJEM IN MOTIVACIJA ZA UČENJE

Ob sicer nadpovprečnih naravoslovnih dosežkih pa slovenski učenci in učenke izražajo podpovprečne ravni uživanja pri ukvarjanju z naravoslovjem oziroma pri učenju naravoslovja; med vsemi državami pri tem manj uživajo le še učenke in učenci na Nizozemskem. Leta 2006 so takratni 15-letniki poročali nekoliko manj negativna stališča do učenja naravoslovja. Instrumentalna motivacija za učenje naravoslovja (ker jim bo to koristilo pri nadaljnjem šolanju ali kasneje v življenju) ostaja stabilna in podobna povprečju OECD. Med spoloma pri nobenem od teh podatkov v Sloveniji ni razlik.

Ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr. Maja Makovec Brenčič, je o ugotovitvah raziskave PISA 2015 povedala: »Razveseljivo je, da mednarodne primerjave, kot sta raziskava PISA in pred tednom dni objavljena raziskava TIMSS, kažejo visoke dosežke slovenskih učenk in učencev. Menim, da pozitivne spremembe v teh dosežkih in še posebno velik porast dosežkov na področju bralne pismenosti v raziskavi PISA, kjer so bili v predhodnih ciklih dosežki podpovprečni, odražajo uspešnost ukrepov, ki so bili v zadnjem obdobju vpeljani v slovenskem izobraževanju. Naj poudarim, da so k uspešnosti teh ukrepov v prvi vrsti prispevali učitelji in učiteljice ter šole s svojim odgovornim in zavzetim delom, na sistemski ravni pa smo jih podprli s strokovnimi premisleki in koordinacijo sodelovanja. Rezultati kažejo, da smo z občutkom urgentnosti, da moramo vsi skupaj poskrbeti, da bodo ravni bralne pismenosti generacij mladih v Sloveniji ustrezne, delo pri iskanju rešitev dobro zastavili. Vloga ministrstva je, da to delo podpiramo in koordiniramo še naprej. Namero tega je mogoče prepoznati tudi v programu črpanja evropskih sredstev v sedaj začetem programskem obdobju in pripravljenih instrumentih. Ob zasluženem zadovoljstvu s pozitivnimi premiki v dosežkih naših učenk in učencev pa je pomembno tudi, da raziščemo ozadje njihove izredno nizke motivacije za učenje naravoslovja in matematike, kar je prav tako pomemben vidik kakovosti vzgoje in izobraževanja.«

Več o rezultatih si lahko preberete na tej povezavi: http://novice.pei.si/?page_id=1676

dr. Mojca Štraus, nacionalna koordinatorka raziskave

Začetek projekta Neoliberalizem v evropskem izobraževalnem prostoru: med učinkovitostjo in pravičnostjo slovenskih izobraževalnih politik in praks

Ljubljana, december 2016

Na Pedagoškem inštitutu smo v letu 2016 začeli izvajati temeljni raziskovalni projekt z naslovom Neoliberalizem v evropskem izobraževalnem prostoru: med učinkovitostjo in pravičnostjo slovenskih izobraževalnih politik in praks. Pri izvedbi triletnega projekta sodelujemo s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani.

V središču raziskovalne pozornosti projekta je vprašanje neoliberalne zasnovanosti evropskega izobraževalnega prostora in njenega vpliva na oblikovanje in izvajanje nacionalnih izobraževalnih politik. Osrednja pozornost je na dosežkih učencev in učenk, ki jih države članice na podlagi kulture performativnosti primerjajo v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov. Na podlagi teh uvrstitev in večinoma poenostavljenih analiz dosežkov Evropska komisija in druge mednarodne organizacije (npr. OECD) državam posredujejo priporočila, v katerih predlagajo ukrepe za (domnevno) izboljšanje uspešnosti izobraževalnega sistema in s tem gospodarske konkurenčnosti države. Navedena priporočila pogosto temeljijo na idejah neoliberalizma tako, da ukrepe za izboljšanje utemeljujejo na načelu učinkovitosti (angl. efficiency), ob strani pa puščajo druga pomembna načela izobraževanja, na primer načelo pravičnosti (angl. equity). Ob tem v projektu naslavljamo odprto edukacijsko znanstveno relevantno vprašanje (ne)komplementarnosti načel učinkovitosti in pravičnosti pri zasledovanju evropskih ciljev na področju izobraževanja.

Cilj projekta je pripraviti in uporabiti kompleksen teoretski okvir in poglobljene empirične analize za kritično presojo, ali sta učinkovitost in pravičnost izobraževalnih politik in praks resnično komplementarni in ali je visoke dosežke v mednarodnih raziskavah znanja v Sloveniji mogoče učinkovito dosegati ob večjem upoštevanju načela pravičnosti izobraževalnih politik in praks.

Cilje projekta zasledujemo z inovativnih izborom in prepletom več kompleksnih edukacijskih teorij in konceptov v preseku z relevantnimi filozofskimi, politološkimi, antropološkimi in psihološkimi teorijami ter premišljenim izborom treh študij primera, v katerih razvijamo interdisciplinarni epistemološki in metodološki okvir za poglobljene sekundarne analize bogatega nabora obstoječih podatkov mednarodnih raziskav znanja (npr. PISA) in razvoj novih kazalnikov za interpretacijo rezultatov teh raziskav. Novi kazalniki poleg dosežkov v ospredje postavljajo tudi pomen ozadenjskih dejavnikov kot kazalnikov pravičnosti izobraževalnega sistema (socialnoekonomski gradient, dejanska enakost spolov, blagostanje ter socialne in čustvene spretnosti). S poglobljeno koncipiranimi sekundarnimi analizami po mednarodnih metodologijah zbranih in primerljivih podatkov, kot jih predpostavlja projekt, ob vključevanju poznavanja nacionalne problematike izobraževanja, spodbujamo produktivno kritično razpravo ter učinkovito uporabo rezultatov raziskav pri razvoju nacionalnih izobraževalnih politik in praks. 

Posebno pozornost v projektu tako namenjamo tudi diseminaciji njegovih vmesnih in končnih raziskovalnih rezultatov. Uvodni dogodek projekta z naslovom »Enakost dosežkov = enakost med spoloma? Neoliberalni in postfeministični diskurzi« je potekal 10. februarja 2016 v okviru PI pogovorov v Trubarjevi hiši literature. V mesecu decembru pa bo izšla posebna tematska številka Šolskega polja, ki jo pripravljamo sodelavci projekta. O novih dogodkih in rezultatih projekta vas bomo obveščali na spletni strani projekta (http://upsi.pei.si/).

Vodja projekta dr. Zdenko Kodelja in sodelujoči raziskovalci (dr. Slavko Gaber, dr. Živa Kos, dr. Ana Kozina, dr. Mojca Štraus, dr. Urška Štremfel, dr. Veronika Tašner in dr. Valerija Vendramin) se veselimo novih raziskovalnih izzivov in produktivnih kritičnih razprav o tematiki v širšem slovenskem raziskovalnem in izobraževalnem prostoru.

dr. Urška Štremfel, sodelavka na projektu

PISA pod drobnogledom – 2. del

Ljubljana, december 2016

Predstavljamo vam serijo (vsega skupaj 6) krajših analiz podatkov, ki smo jih zbrali v okviru mednarodne raziskave PISA in ki postavljajo zbrane podatke v novo luč. Izhajali smo iz mesečnika PISA in focus, ki ga izdaja OECD, mednarodnim analizam pa smo dodali še analizo slovenskih podaktov.  V pričujoči številki Novičnika vam predstavljamo drugi dve izdaji. Prvi dve izdaji lahko preberete TUKAJ.

1. Ali večje število organiziranih ur učenja naravoslovja izven obveznega pouka prinaša višje dosežke?

Raziskava PISA 2006 o državah članicah OECD in partnericah ponuja naslednje izsledke:

  • Petnajstletniki in petnajstletnice v državah, ki so pri naravoslovju dosegale najvišje rezultate, namenijo manj časa za organizirane ure učenja izven obveznega pouka ter samostojno učenje in domače naloge, več časa pa so prisotni pri rednem pouku naravoslovja.
  • Če organizirane ure učenja izven obveznega pouka izvajajo šolski učitelji in učiteljice, potem to lahko omogoča enake možnosti za učence in učenke. Če pa jih izvajajo drugi učitelji, pa se lahko neenakosti v možnostih med učenkami in učenci povečujejo.
  • Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na dosežke petnajstletnikov in petnajstletnic, ni celoten učni čas, temveč kakovost pouka.
  • Petnajstletniki in petnajstletnice morajo verjeti, da sta naravoslovje in uspešnost pri urah naravoslovja pomembna. Le v tem primeru lahko govorimo o pozitivnem vplivu števila ur naravoslovja na njihove dosežke.

Celotno izdajo si lahko preberete TUKAJ.

2. So petnajstletniki in petnajstletnice, ki obiskujejo zasebne šole, zaradi tega uspešnejši?

Izsledki raziskave PISA 2009 o bralni pismenosti petnajstletnikov in petnajstletnic in PISA 2012 o matematični pismenosti v državah članicah OECD in partnericah so naslednji:

  • Petnajstletniki in petnajstletnice, ki obiskujejo zasebne šole, so na preizkusu PISA 2009 dosegli višje rezultate od vrstnikov in vrstnic v javnih šolah.

VENDAR…

  • Če v primerjavah dosežkov petnajstletnikov in petnajstletnic upoštevamo tudi njihovo ekonomsko, socialno in kulturno ozadje, potem so petnajstletniki in petnajstletnice v javnih in zasebnih šolah enako uspešni.
  • V državah, kjer so zasebne šole v večji meri financirane s strani države, so manjše ekonomske, socialne in kulturne razlike med petnajstletniki in petnajstletnicami v javnih in tistimi v zasebnih šolah.
  • Dosežki petnajstletnikov in petnajstletnic v raziskavi PISA 2009 ne kažejo povezave med deležem zasebnih šol v neki državi in uspešnostjo njenega šolskega sistema.

Celotno izdajo si lahko preberete TUKAJ.

Ana Marija Mežan in Ana Mlekuž

Opredelitve in načini spodbujanja rezilientnosti v šoli in izven nje

Ljubljana, december 2016

Moto:  Biti človek je vprašanje, na katerega odgovarja življenje. (Alfried Längle)

Vsak se rodi že z naravnimi življenjskimi potenciali za odpornost na zunanje pritiske okolja. Po Längleju (navedeno po Waibel, 2013) gre za tiri stebre individualne osebnosti: 1. moči (können), 2, marati (mögen), 3. smeti (dürfen), 4. morati (müssen). Seveda pa že pri novorojenčkih opazimo, da so različno odporni za različne bolezni. Zato morajo nekateri v življenju bolj skrbeti za svoje zdravje in trening psihosocialnih veščin kot drugi. Današnji kapitalizem je krut: kdor ne pokaže dovolj rezilientnosti je žrtev razmer, ker ne deluje v skladu s pogoji svoje eksistence in zahtev okolja.

Tisti posamezniki, ki so bolj odvisni od socialnega polja, so srečni in zdravi v srečni družini, nesrečni in bolni pa so v bolni družini. Tisti, ki so manj odvisni od socialnega polja, so bolj odporni, rezilientni. Znano je, da vojne travme ostanejo v raznih oblikah sociopatologije še dolgo v obdobju miru. 

Psihosomatske in socialne težave posameznikov so prišle v središče zanimanja različnih strok. Nobeno zgodovinsko obdobje ni  brez hujših težav in stisk (vojne, zapori, tatvine, razni pritiski). V času spreminja vloga družine, verovanja, države in  šolstva, se zdi, da psihične stiske dobivajo nove dimenzije. Ljudje se jih skušamo zavedati in ukrepati takoj, ko jih zaznamo saj je večji del odgovornosti zdaj na nas samih. Dejstvo in grožnja brezposelnosti na prekarno delovno silo prav tako slabo vpliva. Kot pri vseh težavah je bistvena preventiva (zdrav način življenja) in takojšnja kurativa ob nastopu težav, naj bodo fizične ali psihične narave.

Rezilienca je dinamičen proces, za katerega sta značilni splošna življenjska prilagodljivost in prožnost mladostnika, ki kljub težavam ohranja svoj pričakovani razvoj. Pri tem igrajo  pomembno vlogo varovalni dejavniki znotraj posameznika in  v njegovem družbenem okolju. Odpornost – rezilienca postavlja meje vplivom

Rezilientnost pomeni več kot samo imunost proti bolezni zato bom raje opisoval rezilientnost. Pri tem igrajo  pomembno vlogo varovalni dejavniki znotraj posameznika in  v njegovem družbenem okolju. Rezilientnost je prilagodljivost in prožnost vedenja na izjemne ali vsakdanje zunanje pritiske. Drljić (2011) jo definira kot psihosocialni problem. Gre za niz kognitivnih in emocionalnih odzivov. Izraža se v lastnostih samozaupanja, občutka (samo)obvladovanja življenjskih situacij, odločnosti, nadzoru, iznajdljivosti in vztrajnosti. To je varovalka pred vrstniškim in drugim nasiljem, drogami. Etnično odtujen posameznik je ranljiv. Tudi problem zadnjih priseljencev zadeva inkluzivno in integrativno pedagoško ravnanje.

Rezilietnost se zmanjšuje z distresi, izgorevanjem (burning out), skrbmi, strahovi, pretiranimi športnimi treningi, poškodbami, stigmatizacijo s strani okolja, slabo samodobo, zatrto etnično identiteto pri priseljencih, represivno kontrolo delavcev s strani delodajalcev in še drugi negativni dejavniki.

Teorija rezilientnosti preučuje dejavnike, ki večajo učinkovitost posameznika pri preseganju ovir, ki se v obdobju odraščanja povezujejo s šolanjem. Strokovna literatura kot ključne dejavnike spodbujanja rezilientnosti oz. odpornosti na krizne dogodke izpostavlja: vključujoče, varno in skrbno učno okolje, ki postavlja realno visoka pričakovanja, zagotavlja ustrezno pomoč in podporo, razvija vseživljenjske kompetence ter omogoča samostojno in aktivno participacijo (Kiswarday, 2015). Gre tudi za spodbujanje ustvarjalne klime v šoli, osebne rasti, pozitivnega mišljenja, opolnomočenja, empatije. Te dejavnike poudarjajo tudi sodobna didaktično-metodična načela pouka.

Kakor je šola lahko za učence varovalni dejavnik, tako je lahko tudi prizorišče preizkušanja delovanja v stresnih situacijah. Šola kot varovalni dejavnik med drugim lahko poudarja možnost interakcije med učenci, saj je dobra socialna mreža eden izmed dejavnikov, ki povečuje odpornost na stresne dogodke in hkrati tudi možnost, da učenci drug od drugega povzamejo dobre strategije soočanja. Primer takšnih vaj je vaja soočanja s strahom po kriznem dogodku, ko se z učenec za vajo raziskuje, kaj ob takšnem dogodku razmišlja, občuti in kako se vede, ali pa vaja o soočanju s težavami, ko učenec pripravi načrt kako bo ukrepal po kriznem dogodku (npr. opis težave, kdo lahko pomaga, kaj lahko sam storiš, izdelava načrta itd.).

Redna, zmerna športna vadba lahko pozitivno vpliva na imunski sistem ter s tem na telo in njegovo delovanje. Zmerna vadba je zelo pomembna pri preprečevanju blažjih oblik imunskih pomanjkljivosti, kot so ponavljajoče se okužbe in alergije. Za razliko od zmerne telesne aktivnosti pa intenzivno, dolgotrajno treniranje pri vrhunskih (ali rekreativnih) športnikih lahko povzroči imunosupresijo, ki lahko posledično zmanjša športnikovo telesno odpornost.

Zakaj? Pri akutnem fizičnem naporu se pojavi kratkoročna prehodna imunosupresija, imenovana imunosupresivno okno. Pomanjkljiva regeneracija telesa in ponavljajoča se prehodna imunosupresija lahko povzročita zmanjšano imunsko odpornost. Za športnike je zato zelo pomembno ohraniti dobro telesno odpornost, ki preprečuje oslabitev imunskega sistema. Za večino je potrebna zmerna (športna) aktivnost.

Čim bolj smo ozaveščeni in informirani, tem več lahko storimo za svoje zdravje s pozitivnim odnosom do zdravja, usklajevanjem aktivnega, poklicnega in kontemplativnega stila življenja – jogo, meditacijami. Najbolj znani dejavniki nezdravega življenjskega sloga so: nezdrav način prehranjevanja, telesna nedejavnost, kajenje, droge,  pitje alkoholnih pijač in stresni način življenja, izpostavljanje škodljivim vplivom in onesnaženosti okolja.

Drljić Karmen (2011) je proučevala etnično identiteto priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik v Slovenijo. Etnična identiteta je zanjo psihosocialni razvojni proces, znotraj katerega se mladostnik na podlagi raziskovanja in razumevanja svoje etnične pripadnosti opredeli. Možni so štirje etnično identitetni statusi: 1. privzeti, 2. razpršeni, 3. odloženi in 4. doseženi.

Lestvica rezilience je bila v raziskavah prepoznana kot ustrezni merilni inštrument za merjenje stopnje rezilince med mladostniki in pripadniki različnih narodnosti. Rezultati preizkusa so pokazali, da je dosežena etnična identiteta vplivala na razvoj rezilience pri mladostnikih iz priseljenskih družin. Inkluzivna in medkulturna šola je šola, ki mladostni kom dopušča raziskovanje in izražanje etnične identitete ter skozi vzgojno-izobraževalne procese posreduje multikulturne kompetence, ki so ključne za širšo socialno kohezijo in družbeno zrelost. Po prejšnjem modelu so učitelji pretežno poudarjali pomanjkljivosti učencev (Kiswarday, 2015a). Ti rezultati so zanimivi tudi za novejše begunske valove priseljevanja z Bližnjega vzhoda. Za boljšo integracijo le teh v Sloveniji manjka socialni kapital medsebojnega zaupanja.

Rezilientnost v izobraževanju najbolj spodbujajo kakovosten pouk, inkluzivni pristop, izkustveno učenje v varnem okolju, sodelovalno učenje in podpora pri doseganju ciljev. Izven šole pa obstajajo razne svetovalne službe. Eden izmed načinov spodbujanja rezilientnosti je opolnomočenje, ki s pomočjo različnih tehnik nudi podporo posameznikom, da v sebi najdejo osebno moč, odgovornost in ljubezen. Svetovalec svojim strankam pomaga, da ugotovijo, kdo so, kaj zares želijo v življenju in kako se (še) lahko soočijo z nastalo težavo ali konfliktom, ki jih dela nemočne. Posameznik krepi dobro komunikacijo s samim seboj in z drugimi. Ko v sebi najde mir, da tako  lahko živi v miru z drugimi. Metode celostne podpore posameznikom, da ponovno prebudijo potenciale osebne moči in ljubezni, nepristransko in empatično poslušanje, postavljanje vprašanj, spodbujanje izražanja njihovih čustev, prepoznavanje preteklih ovirajočih vzorcev in iskanje novih perspektiv.

Če sklenemo: imejmo pred očmi, da se pogosto zgodi, da so deležni najmanj podpore, opolnomočenja in rezilience tisti reveži, ki bi jo najbolj potrebovali.

dr. Bogomir Novak

Literatura

  • Drljić Karmen (2011). Vpliv etnične identitete na razvoj rezilientnosti vzorcev vedenja iz priseljenih družin. Koper, Pedagoška fakulteta.
  • Kiswarday, Vanja Riccarda, Valenčič Zuljan, Milena (2015). Paradigmatski premik sodobne šole od usmerjenosti v primanjkljaje k rezilientnosti. Obzorja učenja : vzgojno-izobraževalne perspektive. 2015, str. 179-194, 483-484.
  • Kiswarday, Vanja Riccarda. Drljić, Karmen (2015a). Rezilientnost kot orodje za udejanjanje inkluzije v vzgoji in izobraževanju. Obzorja učenja : vzgojno-izobraževalne perspektive. 2015, 247-263, 492-495.
  • Längle, Alfried (1991). Osmišljeno živjeti : primijenjena egzistencijska analiza : putokaz za život. (orig. Sinnvoll leben). Zagreb, Kršćanska sadašnjost.
  • Waibel, Eva Maria (2013). Erziehung zum Sinn – Sinn der Erziehung : Grundlagen einer Existenzielen Pädagogik, 2. Auflage (leicht überarbeiten). Augsburg: BRIGG Pädagogik Verlag.

Kritika potrošništva

Ljubljana, december 2017

  • 1. Odnos med prodajalcem in kupcem kot komunikacijsko vprašanje

Schreiter (2014) se sprašuje, kako naj trgovci vzpostavijo odnos med prodajalcem in kupcem. Odnos se razvija z izmenjavo besed, storitev, dejanj. Ob tem pripomnimo, da Schreiter ne  pozna NLP tehnike vzpostavljanja dobrega stika s seboj in z drugimi (raport). Ko vzpostav ljajo stike z besedami kot so, »vsi vemo«, »večina ve«, »saj veste, kako je« npr. če delajo reklamo, če se hočejo preventivno zavarovati pred škodnimi primeri, nesrečami, primeri smrti. Podobno je  pri navajanju pregovorov: če je to že ljudska modrost, bi jo kazalo upoštevati.

Posameznik ve, da je občutek pripadnosti neobhoden pogoj preživetja. Zato mu posamezne agencije, zavarovalnice, trgovine pomagajo razmišljati v tej smeri. Posameznik tudi ve, da se s tem občutkom danes manipulira v smislu odvisnosti od teh ustanov, zato je postal pozoren na kvaliteto te komunikacije. Po eni strani se zanese, da se mu ne bo ničesar hudega zgodilo, po drugi strani na to, da bo sprejel to, kar pride, po tretji strani, da bo šele po dogodku  ukrepal, kakor bo potrebno.  Tozadevno so z vidika Kantovih štirih vprašanj še danes aktualne njegove tri kritike. Praktični um je pragmatični: jaz sem po ustvarjalni domišljiji lahko iniciator tega, kar bodo vsi ali pa vsaj večina ljudi delala, kar je posodobljen kategorični imperativ po ‘učinku metulja’. Postmetafizično vprašanje je, kaj je sploh teoretski problem in kaj je teoretično mišljenje glede na to da gre celo v znanosti za praktični čut (Bourdieu). Pri potrošništvu gre za delovanje svobodnega  (evropskega) trga, na katerem  gre za svobodno menjavo blaga, dela in storitev.

Schreiter (2014) odpre ključno vprašanje, zakaj prodajalci ne morejo prodati, stranke pa nočejo prisluhniti. Eden izmed odgovorov je, da  živimo v času inflacije besed in šibkega zaupanja drug drugemu. Že tradicionalno vemo, da ni vse zlato, kar se sveti. Ni vse tako uporabno, kakor se deklarira. Ne gre za to, kakšna je predstavitev, cena ali prodajalčev zadah iz ust.  Schreiter (2014) analizira prve  čarobne sekunde srečanja prodajalca  in potencialnega kupca. Bodimo pozorni na funkcioniranje binarnih kod (učitelj-učenec, zdravnik-bolnik, terapevt – klient, spovednik – izpovedovalec, pisec – bralec). Te je kot ključne za komunikacijo, ki komunicira prvi opredelil Luhmann.

Schreiter (2014) nam pokaže, kako v nekaj sekundah zgraditi vez zaupanja in prepričanja s potencialno stranko. Kako? Z neposrednim nagovorom tistega dela možganov, ki sprejema odločitve – z nagovorom podzavesti. Vendar naj vas ne skrbi. To ni nič težkega. Trgovec naj spozna preproste štiri- in pet-črkovne besede, mikro povedi in preproste, naravne tehnike, ki jih lahko obvladate že v kratkem času. Trgovčeva naloga je prenesti sporočilo v mental  stran ke, tako da bo začela izbirati. Če še sebe ne more prepričati, da mu bo potencialna stranka zaupala in verjela, je bolje, da ji ničesar ne sporoči.

Uporabiti je treba preverjene, preproste tehnike, s katerimi bo v trenutku zgradil takšen odnos s potencialno stranko, da bo vse drugo steklo samo od sebe. Zanimivo je, da Schreiter (2014) ne uči respondenta zavrnitvenih tehnik, ki jih je kar najbolje razlagal Aristotel v Organonu. Danes je odnos med afirmacijo in negacijo tudi nacionalen in globalen. Nekateri ne znajo ‘reči da’, drugi ‘ne’. Če ima jezik sprejemanja že na splošno življenjski, verski in zdravstveni ravni prednost pred jezikom zavračanja, kdaj sploh reči ‘ne’. Na čustveni-odnosni ravni imamo svoje preference (od k+ do k-), ki pa postanejo na duhovni ‘eno-vse’ irelevantne.      

Podzavestni vzorci segajo v naše otroštvo, ki ni samo odsev spominov. V otroštvu so se nam lahko pripetili težki dogodki, morda od staršev nismo prejemali ljubezni, morda smo živeli v pomanjkanju, polni strahov… Otroci ne gledajo samo z očmi in ne poslušajo samo z ušesi. V dogodke so sposobni vključiti vse čute, vključno z intuicijo. Zato vedno vedo, ali mama v družini trpi, ali je oče razočaran; Ta komunikacija je že brez besed zasidrana v otrokovo srce. To je izvor posnemanja v poznejših življenjskih obdobjih. Učenje jezika našega nezavednega je podobno učenju tujega jezika. Dešifrirano je treba vaditi, da nas ne obvlada.

Dogaja se to, kar je že bilo pogosto zgodeno ali pa nekaj na novo v situaciji. Nagovori ponudnikov so: vi ste naša stalna stranka, ali že imate (Petrolovo, Merkatorjevo, Tuševo,…) kartico zvestobe, ta artikel imamo s popustom, ali bi poskusili (košček kruha z namazom, nov tip sira, jogurta, novo čokolado,…). V prvih nekaj sekundah se potencialni kupec odloči: 1. da vam bo zaupal in vam verjela ali 2. vklopila opozorilni alarm pred prodajalcem in uporabila filter »prelepo, da bi bilo res«. Skeptična stranka se sprašuje, v čem je »past«. Odločitev kupca  ali respondenta je takojšnja, in po navadi tudi dokončna.

Mandić (1998, 131-155) razlikuje več vrst težavnih strank v poslovnem življenju: dramatizira, otožna, urejena, preplašena, lena, domišljava, agresivna,… So pa tudi ustvarjalne in sodeloval ne stranke. Vendar pa avtorica ni osebno tipizirala tudi prodajalcev in poslovnežev. Kot vemo tudi kupci nekatere trgovce oz. ponudnike doživljamo kot zatežene, vsiljive, agitatorsko prepričane, ker se samo čudijo, da s potencialnim kupcem ne morejo ničesar zaslužiti. To pa že sodi k področju trgovske psihologije in ne več v področje splošne komunikologije. Mandić (1998) ima pred očmi predvsem poslovno, dogovorno komunikacijo pogajanj. Zato analizira različne tipe (ne)prijetnih strank in možne poti usklajevanja z njimi. Razlikuje med besedno in nebesedno komunikacijo, razne igre moči. Zanima jo tudi vodenje skupin. Iz tega je razvidno, da jo zanima bolj poklicna kot družinska komponenta, bolj javna kot privatna oz. intimna. 

Danes različne organizacije ponujajo usposabljanje za agente poslovne komunikacije tudi v tujem jeziku. Znanje tujih jezikov je v današnjem poslovnem svetu praktično nujno, če želimo 1. uspešno  ostati v koraku z razvojem, 2. prodajati svoje izdelke in storitve v tujini, 3. uvažati surovine, izdelke ali storitve, 4. zastopati tuja podjetja doma. Poslovni jezikovni tečaji so namenjeni izpopolnjevanju znanja tujega jezika in so naravnani na praktične primere in situa cije iz poslovnega sveta. Z udeležbo v programu boste poleg besedišča zagotovo izboljšali tudi sporazumevanje in nastop v tujem jeziku.

Nismo še dovolj dobro dojeli dvostranskega procesa prodaje-nakupa kot medsebojnega podar janja, posvečevanja, olajševanja od nečesa, kar je preveč na eni strani in dodajanja tega, kar je premalo na drugi.  Počutimo se pomembne, ker nas nekdo privablja že avdiovizualno z glasbo, reklamami in spoti. Privablja nas z lepo embalažo, s prijaznim nasmehom in lepo bese do, degustacijami. Vemo, da je dobro počutje cilj pozitivne psihologije. Vendar je v tem določeno pretiravanje – nepravična igra in trgovina, da bomo dobili več, če bomo plačali manj. V igri sta tradicionalna askeza in zapovedan užitek. Nakup je izziv raznolikosti, ker je doba uniformnega blaga že mimo v smislu socialističnih sivih uniform. Zato se šopirijo umetne potrebe na račun naravnih.  Človek je antropološko deformiran, ker pleše iz ekstrema v ekstrem. Zvestoba banki, podjetju, trgovini je postala pomembnejša kot zvestoba v odnosu. Konzumna kultura vodi prej kot v skrajni posledici stran od trajnostnega razvoja, ki naj bi temeljil na drugačnih temeljih.  Štiri petine prebivalstva tega konzuma ni deležna. Ni prvič v zgodovini, da določena generacija misli, da lahko več troši kot proizvede.

Zavedati bi se morali, da se v potrošniški kulturi gibljemo po terenu priročnosti (Heidegger Zuhandenheit). Na eni strani pa je predročnost (Heidegger – Vorhandenheit) odkrite resnice, logosa, nomosa in smisla, simbolnih pomenov, enkratnosti življenja – biofilije, odprtost srca. Izbira je naša, toda, ali jo dejansko izberemo. Mislimo da to vemo, večinoma pa ne spoznamo pravočasno, ker se pustimo poneumljati s postavljanjem pred dejstva, ki jih samo še potrjujemo, tako kot želijo trgovci. Provincialnost in marginalnost je na robu odvečnosti glede na centralnost – osrediščenost kapitala. Skratka svet ni celovit, ampak še bolj tehnicistično razbit kot je bil.  Teorija izbire nas privede v kaos, ker izbire posameznika zmedejo, postavljajo ga v položaj negotovosti, negativnih posledic svojih odločitev, ki jih ne moremo kontrolirati. Večinoma izbiramo eno ali nekaj izmed vseh za nas in druge že izbranih opcij.

  • 2. Kdaj prestopimo mejo »normalnega« in postanemo kompulzivni nakupovalci?

Potrošništvo ne zadeva človeka le v eni strani, ampak v vseh straneh njegovega bitja. Spod buja občutke zaželenosti v trgovini, zavarovalnici, banki,…, podarjenosti bombončkov, kartice zvestobe, nagrajenosti (npr. možnost izžrebanosti), pametne odločitve, osebne pomembnosti, varčevanja kljub zapravljanju, kar obsega že celo antropološko vertikalo človeka v celoti. Prodajajo se tudi duhovne storitve. Farmacevtska industrija prodaja ‘zdravje” s pomočjo lekarniške kartice. Zato ne gre le za opravek, ampak za simbolni dogodek. Ne gre le za naravne potrebe, ampak tudi v skoraj nerazločljivem smislu za umetno ustvarjene. Pri zasvojenostih je razvidno, kako težka je pot nazaj k naravnim potrebam.

Zaradi kompleksne celovitosti problema ni nenavadno, da Starčević (2011) filozofsko analizirl potrošniške manire prek misli Aristotela, Heidegger ja, Jaspersa, Levinasa, Kierke gaarda in Deleuza. Je človek svoboden le še v nesvobodi? Vse izbire nam določajo ekonomija, marketing in reklamni svet, in to tako perfidno, da je posameznik izgubil občutek, da so njegove izbire že v izhodišču zmanipulirane. Celo duhovne vrednote so postale blago in zaradi tega veljajo toliko, kolikor kupcev najdejo. Posameznik je torej postal eskapist, ki sicer ve za kancerogene aditive v hrani, ve, da je Afrika lačna, poveže ozonske luknje s sodobno tehnologijo, a kljub temu ne bo svojega bivanja spremenil niti za trohico, saj se ga zunanji svet ne tiče.

Kaj hitro se zgodi, da nakupovanje različnih dobrin ne pomeni zgolj ustvarjanja svoje identitete, vendar postane osrednja dejavnost v življenju potrošnikov, ki daje ključni smisel njihovi eksistenci. V smislu; brez nakupovanja ne obstajamo, nas ni, nas drugi ne opazijo. Posledice so lahko drastične, od dolgov in resno ogroženega finančnega stanja, do psiholoških in socialnih težav. Celia Lury (2011) definira nakupovalno slo, ki se mu potrošniki ne morejo upreti, definira kot potrošniško patologijo. Gre za ekscesno nakupovanje v nezavednem stanju. Nakupovanje postane zgolj avtomatsko dejanje. Kompulzivno nakupovanje je preko merna potreba oz. že kar strast po nakupovanju različnih vrst stvari, ki jih posameznik pravzaprav sploh ne potrebuje. S kopičenjem nepotrebnih dobrin ‘proizvaja’ tudi odvečne smeti. Ena od značilnosti naj bi bila tudi nakupovanje veliko različic enakega proizvoda, kot na primer pet majic istega modela, v barvah petih različnih odtenkov. Koliko je takih kompulzivnih potrošnikov v Sloveniji, ni znano, vendar jih je sodeč po velikem obisku nakupovalnih središč in po fenomenu obleganja diskontov s trenutnimi znižanji in akcijami, kar precej.

Ameriški psiholog Tim Kasser (2004) je pokazal, da so ljudje, ki so osredotočeni na potrošnjo materialnih dobrin kot poti do sreče, v resnici manj srečni in celo bolj trpijo za fizičnimi in duševnimi boleznimi kot tisti, ki jim to ni osrednjega pomena v življenju. Materialna potrošnja, ki presega resnične človekove potrebe je »slaba hrana«, ki zadovoljuje samo za kratek čas in na koncu vodi v depresijo. 

Campbell začrta potek duhovne, kulturne zgodovine, ki je v Angliji 17. in 18. st. iz refor macijskih osnov prek poudarjanja čustvenosti pripeljal do romantične etike domišljijskega hedonizma. Porabništvo Campbell obravnava kot pojav, ki  izhaja iz anglosaškega sveta. Campbell si ne zastavi vprašanja veljavnosti svoje teze za razvoj na evropskem kontinentu. Od Campbella zato ne gre pričakovati, da bi si z njim pojasnjevali pozni razvoj porabništva na Slovenskem. Romantična etika in duh sodobnega potrošništva se sociološko navezuje na delo Maxa Webra – Protestantska etika in duh kapitalizma. Po Campbellu (2002) je romantizem utrl pot rojstvu sodobnega porabniškega vedenja v Angliji, v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju. Nižji razredi so mislili, da bodo s tem ko bodo trošili se vsaj na en način približali višjim razredom, Moda je tekmovalno posnemanje uglednih skupin.

Obstaja tudi argument za nakupovanje, kajti kdor troši, dela dobro, ker spodbuja proizvod njo! Trošenje ni nič zgodovinsko novega, kar je novo v kapitalizmu je, da zahteva hedonizem vedno nove načine in predmete zadovoljevanja. 2. bistvena značilnost oz. novost pa je, da 1. usmeritev v trošenje ni le značilnost vladajočega razreda ali njegove elite, marveč življenjska usmeritev širokih družbenih skupin. Pri  sodobnem porabništvu gre za globalni fenomen, ki je zajel v celoti ali deloma vse sodobne družbe.

Luthar piše o štirih lastnostih potrošništva: individualizacija, reformalizacija, komunikacija, stilizacija. Sprva se je delavec odpovedoval kratkoročnih interesov zaradi dolgoročnih, danes pa je obrat vodi nas estetska in čustvena zadovoljitev. no. Višji sloji v njem izbirajo svoj slog oblačenja, prehranjevanja, lepote. Kakšni so politične implikacije? Ne gre več za potrebe, ampak za želje, ker je življenje priložnost, ki jo kaže izkoristiti. Politična kultura je kolektivni spomin družbe.

Potrošništvo sledi mentaliteti zapovedanega užitka. Že rimski patriciji so se prenajedali in bruhali, da so spet lahko jedli. Ta pojav je danes znan kot bulimija. Tudi debelost in namerno, a neuspešno hujšanje sodita v med tovrstna pretiravanja. Še danes se zdi, da imajo naravni okus le redki izbranci.

  • V novem psihičnem svetu umetnih potreb in želja, se posameznik zaveda samega sebe kot samostojnega objekta. V vsakdanjem jeziku se udomačujejo besede s predpono (self) – samo(zavedanje), ki so jih v angleščini začeli uporabljati v in 17. stoletju in jih prevzeli v 18. stoletja.
  • Zaradi današnjega hedonizma je lahko vsak človek sam svoj despot, saj lahko navidez docela nadzoruje dražljaje, ki jih doživlja, in užitek, ki mu ga dajejo. Nadzor mu je podelila moč domišljije in mu omogočila neskončno več užitkov. In sicer ne zato, ker je zmožnost domišljije dobesedno brezmejna, ampak tudi zato, ker je vse skupaj povsem v hedonistovih rokah. Značilnost sodobnega iskanja užitka je potemtakem do konca racionalizirana oblika samoiluzivnega hedonizma.
  • Sodobni hedonizem je navadno obrnjen navznoter in samoiluziven : ljudje si z močjo domišljije izmišljajo duhovne podobe in načine njihovega zadovoljevanja.

Porabniška sprememba se je zgodila pri srednjih slojih v Angliji že v drugi polovici 18.  stoletja. Srednji razredi naj bi v družbi želeli prevzeti obliko/navade/razkošni življenjski slog, kot jih je ponazarjala aristokracija v antiki. Veliko kulturnih simbolnih izdelkov, ki so naprodaj, ljudje kupijo zato, ker jim pomagajo pri izmišljanju sanjarij. Čeprav doživetje določenega izdelka ni niti pri dveh posameznikih enako, pa gre pri obeh za emocionalno satisfakcijo. Največkrat kupujemo vedno nove reči.

Kot zgod. gibanje naj bi imel romantizem težišče med letoma 1790 in 1830, čeprav se letnice spreminjajo in so odvisne od tega ali govorimo o Angliji, Nemčiji ali Franciji in ali imamo v mislih filozofijo, politiko, književnost, slikarstvo ali glasbo. Romantizem je način občutenja, kjer sta domišljija in senzibilitete nad razumom, obrnjen je k novemu, k individualizmu, begu, melanholiji in fantaziji. Te značilnosti izhajajo iz nezadovoljstvo s svetom okoli sebe t. im svetobolja (Weltschmerzen), tesnobe, strahu, ljubezni do čudnega in nenavadnega, nagnjenje k sanjarjenju in mističnosti ter poveličevanja iracionalnosti. Navdušenje za bogato razkošje, ki so ga pokazali srednji meščanski sloji v drugi polovici 18. stoletja  – je plod tekmovalnega posnemanja »bolj svobodnih« višjih slojev v družbi. Zato je umetnostno romantično gibanje odločilno prispevalo k rojstvu sodobnega porabništva.

Romantični značajski ideal je edini, ki je podelil visoko moralno vrednost neposredno doživetju užitka in obenem razvrednotil utilitaristično poudarjanje udobja. Če naj ljudje dobijo potrditev, da živijo v skladu z idealom, si morajo preoblikovati življenje v nepretrgano zaporedje prijetnih doživetij in uživati v možnosti, da se znajo naslajati tako z novim in nenavadnim kot s sanjarjenjem. Potrošnja je nastala zaradi spremenjenih vrednot in drž in k sami potrošnji je pripomogla rast sodobne mode, romantična ljubezen in roman. Še zlasti romantični nauk o dobrem, lepem in pravem so dali nujno legitimacijo in motivacijo, na podlagi katerih je postalo sodobno porabniško vedenje prevladujoče v vsem današnjem ind. svetu.

Med potrošnikom in izdelkom je posreden odnos. Trivialno sublimno legitimira potrošnjo v zavesti intelektualcev. Nedelja v City parku in Koloseju pomeni nadomestno religijo. Presež na vrednost se legitimira v potrošnji. Množična apatija je brez kritične razdalje do tega pojava. Ni pa brez cinične. Podpiramo pohlep multinacipnalk. Bogatejši oblikujejo na potroš nji svoj življenjski stil, reveži pa so v trgovske spone samo potegnjeni. Embalaža privlači kupce z lepoto, urejenostjo, razporejenostjo.

  • 3. Sklep

Nakup je postal kompleksen posel, ki terja temeljitejšo pripravo. Lahko nakupujemo kadar koli – še ponoči in kjerkoli v namenskem prostoru, vendar pa je treba biti previden pri izbiri. Trgovci imajo najraje odvisne potrošnike ne glede na to, koliko odpadnega materiala pustijo za seboj. Celo nerabljene stvari postanejo odpadni material. Starčevič (2011) govori raje kot o bourdieujevskih simulakrih o teatrokraciji. Ko z umikom elitne kulture izginejo najboljši, nastane teatrokracija, ki pomeni, da se vsak razume na vse nakupe. »Pijem, ker sem pač žejna« sodeč po naslovu monodrame Polone Vetrih. Spoznavamo, da je nakupovanje comedia del arte z iluzijo, da ni v globini dejanskosti nič drugega kot na površini njene pojavnosti.  

Skušali smo demistificirati samoumevno prevladujoči mit potrošništva v neoliberalni družbi. Nastajajo še novi trgovski centri, ki omogočajo potrošnikom materialno, emocionalno in delno tudi socialno in kvaziduhovno satisfakcijo. Človek je zveden na nekritičnega porabnika dobrin in zbiralca odpadkov kot smeti. Tako ostaja del ekološkega problema. Danes je zaskrbljujoče, da je tudi ekologija sestavina asocialne ekonomije tako kot plačljive storitve privatnega zdravstva, vrtcev, šol,… Eko-izdelki se prodajajo dražje, eko-ukrepe si lažje privoščijo bogate države.

Ne bi smeli ostati selektivno nepozorni do načinov komuniciranja trgovcev in zastopnikov firm do kupcev in drugih strank, ker se v njih pokažejo različni interesi.  V času potrošniškega in spiritualnega materializma je vprašanje duhovne kontaktne kulture še precej mistificirano. Frommova dihotomija  biofilije, ki svet in kulturo življenja afirmira in nekrofilije, ki ga negira, uvršča konzumerizem k nekrofiliji odpadkov in odvečnosti.

Potrošniška religija je postala nekaj »naravnega« (beri: navadnega) in delno sekularizira tradicionalne religije, delno pa jih preoblikuje za svoje iracionalne namene. Potrošniška kultura je del sodobnega industrijsko-informacijskega proizvodnega načina, ki zadeva vsakogar. S pomočjo nekaterih avtorjev (Kasser, Lury) smo pokazali slabosti oz. negativne strani te kulture, ki nas vztrajno prepričuje, da ne moremo doseči kvalitetnega življenja vrednega življenja brez imetja oz. dobrin.

Sodobni izvor potrošništva pa ni le v romantizmu (Campbell), ampak že prej v asketizmu zgodnjega kapitalizma. Vsak proizvajalec je eo ipso že potrošnik ne le svoje delovne sile, ampak tudi dobrin, ki se mu predstavljajo kot blago. Konzum je pogoj proizvodnje in obrano. To sodi k reprodukciji življenja. Max Weber še ni ugotovil, da je delovna etika pravzaprav potrošniška etika. Ko se pojavijo zlovešči varčevalni ukrepi, v bistvu kapitalizem pokaže svoj prvotni represivni, grd, izkoriščevalski obraz. Vendar pa to ni zato, ker bi razočaral razvajene potrošnike, ampak je še prej zato, ker napravijo revne, ki jim je lažni blišč potrošništva komaj še dostopen, za še bolj revne do neznosne nedostopnosti.

Dolar (2002) predstavi drzno in na videz kontradiktorno tezo, da je potrošniški kapitalizem sistem univerzalizirane skoposti. Paradigmatski lik skopuha, ki obsesivno kopiči zaklad in se je zanj pripravljen odpovedati slehernemu užitku, je bil sicer v zgodovini vselej zavržen. Kapitalizmu pa je uspelo to lastnost, ta greh, socializirati. Tako kot so namreč v skoposti vsi užitki zamenljivi z užitkom akumulacije kapitala, je v kapitalizmu na delu strast akumulacije, kopičenja. Razlika je zgolj v tem, da je ta paradigma povzdignjena na raven občega.  

dr. Bogomir Novak

Literatura

  • Campbell, Colin (2001). Romantična etika in duh sodobnega porabništva. The romantic ethic and the spirit of modern consumerism. Ljubljana, Studia humanitatis.
  • Dolar, Mladen (2010). O skoposti in o nekaterih z njo povezanih rečeh : tema in variacije. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.
  • Kasser, T, Ryan, RM, Couchman, CE & Sheldon, KM (2004) in Psychology and Consumer Culture: The Struggle for a Good Life in a Materialistic World (Kasser, T & Kanner, AD, eds), Materialistic values: Their causes and consequences, 11–28 (American Psychological Association, Washington, DC, 2004).
  • Lury, Celia (2011). Consumer culture.  2nd ed. Cambridge ; Malden (MA) : Polity, cop.
  • Mandić, Tijana (1998). Komunikologija : psihologija komunikacije. Ljubljana, Glotta Nova.
  • Schreiter, Tom (2014). Kako v trenutku pridobiti zaupanje, vpliv in odnos : 13 načinov za ustvarjanje miselne odprtosti, s katerimi boste nagovorili podzavest vaše stranke. How to get instant trust, belief, influence, and rapport. Ljubljana, Lisac & Lisac.
  • Starčević, Goran (2011) Volk v supermarketu. Ljubljana, Apokalipsa.

Začetek projekta Neoliberalizem v evropskem izobraževalnem prostoru: med učinkovitostjo in pravičnostjo slovenskih izobraževalnih politik in praks

Ljubljana, junij 2016

Na Pedagoškem inštitutu smo v letu 2016 začeli izvajati temeljni raziskovalni projekt z naslovom Neoliberalizem v evropskem izobraževalnem prostoru: med učinkovitostjo in pravičnostjo slovenskih izobraževalnih politik in praks. Pri izvedbi triletnega projekta sodelujemo s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani.

V središču raziskovalne pozornosti projekta je vprašanje neoliberalne zasnovanosti evropskega izobraževalnega prostora in njenega vpliva na oblikovanje in izvajanje nacionalnih izobraževalnih politik. Osrednja pozornost je na dosežkih učencev in učenk, ki jih države članice na podlagi kulture performativnosti primerjajo v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov. Na podlagi teh uvrstitev in večinoma poenostavljenih analiz dosežkov Evropska komisija in druge mednarodne organizacije (npr. OECD) državam posredujejo priporočila, v katerih predlagajo ukrepe za (domnevno) izboljšanje uspešnosti izobraževalnega sistema in s tem gospodarske konkurenčnosti države. Navedena priporočila pogosto temeljijo na idejah neoliberalizma tako, da ukrepe za izboljšanje utemeljujejo na načelu učinkovitosti (angl. efficiency), ob strani pa puščajo druga pomembna načela izobraževanja, na primer načelo pravičnosti (angl. equity). Ob tem v projektu naslavljamo odprto edukacijsko znanstveno relevantno vprašanje (ne)komplementarnosti načel učinkovitosti in pravičnosti pri zasledovanju evropskih ciljev na področju izobraževanja.

Cilj projekta je pripraviti in uporabiti kompleksen teoretski okvir in poglobljene empirične analize za kritično presojo, ali sta učinkovitost in pravičnost izobraževalnih politik in praks resnično komplementarni in ali je visoke dosežke v mednarodnih raziskavah znanja v Sloveniji mogoče učinkovito dosegati ob večjem upoštevanju načela pravičnosti izobraževalnih politik in praks.

Cilje projekta zasledujemo z inovativnih izborom in prepletom več kompleksnih edukacijskih teorij in konceptov v preseku z relevantnimi filozofskimi, politološkimi, antropološkimi in psihološkimi teorijami ter premišljenim izborom treh študij primera, v katerih razvijamo interdisciplinarni epistemološki in metodološki okvir za poglobljene sekundarne analize bogatega nabora obstoječih podatkov mednarodnih raziskav znanja (npr. PISA) in razvoj novih kazalnikov za interpretacijo rezultatov teh raziskav. Novi kazalniki poleg dosežkov v ospredje postavljajo tudi pomen ozadenjskih dejavnikov kot kazalnikov pravičnosti izobraževalnega sistema (socialnoekonomski gradient, dejanska enakost spolov, blagostanje ter socialne in čustvene spretnosti). S poglobljeno koncipiranimi sekundarnimi analizami po mednarodnih metodologijah zbranih in primerljivih podatkov, kot jih predpostavlja projekt, ob vključevanju poznavanja nacionalne problematike izobraževanja, spodbujamo produktivno kritično razpravo ter učinkovito uporabo rezultatov raziskav pri razvoju nacionalnih izobraževalnih politik in praks.

Posebno pozornost v projektu tako namenjamo tudi diseminaciji njegovih vmesnih in končnih raziskovalnih rezultatov. Uvodni dogodek projekta z naslovom »Enakost dosežkov = enakost med spoloma? Neoliberalni in postfeministični diskurzi« je potekal 10. februarja 2016 v okviru PI pogovorov v Trubarjevi hiši literature. O novih dogodkih in vmesnih rezultatih projekta pa vas bomo obveščali tudi na spletni strani projekta.

Vodja projekta dr. Zdenko Kodelja in sodelujoči raziskovalci (dr. Slavko Gaber, Živa Kos Kecojević, dr. Ana Kozina, dr. Mojca Štraus, dr. Urška Štremfel, dr. Veronika Tašner in dr. Valerija Vendramin) se veselimo novih raziskovalnih izzivov in produktivnih kritičnih razprav o tematiki v širšem slovenskem raziskovalnem in izobraževalnem prostoru.

dr. Urška Štremfel, sodelavka projekta